Tišina v studiu. Povabili so me na snemanje nove nadaljevanke, ki bo luč sveta ugledala že konec marca na Planet TV. S fotografinjo sva prišli v studio Viba filma, ekipa je delovala tiho, usklajeno, Matej Puc in Andrej Murenc sta snemala prizor, ko Matej prizna, da je spal z ... ojoj, zabičali so mi, da ne smem ničesar izdati o nadaljevanki, ki vam bo krajšala pomladne, morda še vedno karantensko obarvane večere. Mangartovec Sašo Kolarič, del tričlanske močne ekipe, ki že 25 let ustvarja nadaljevanke različnih žanrov, je pojasnil, da najamejo Vibin studio samo, kadar se jim zares splača, kadar vsaj 80 odstotkov kadrov posnamejo v njem. Nadaljevanko V imenu ljudstva so snemali v realnih prostorih, zato Vibinega studia niso potrebovali. Nadaljevanka Srečno samski bo govorila o samskem moškem, ki poišče pomoč na terapijah.
Nastaja Srečno samski. Po obisku studiev smo se preselili na Rudnik, kjer tričlanska ekipa Mangartovcev snuje svoje serije, včasih s kakšnim pridruženim članom, tokrat je bil to Aleš Čar, ki je sodeloval že pri scenariju za V imenu ljudstva, zdaj pa pomaga pri pisanju zgodbe za Srečno samski. Ekipa je zadovoljna, da ima delo, čeprav ga je včasih preveč, a to imajo še vedno rajši, kot da ga sploh ni. Tomaž Grubar obdobje brez dela izkoristi za to, da dela stvari na zalogo. »Slej ko prej pridejo prav. Zapišeš si izhodišča, v takšnem obdobju imaš čas, da jih razširiš, nimaš garancije, da bo iz tega nastalo kaj več, ampak če te nekaj vznemirja, pač pišeš.« Vprašala sem jih, kako lahko delujejo kot trojka že toliko let, saj ponavadi pravijo, da je tretji nekako odveč. Odgovoril je Vojko Anzeljc, v smehu: »Tako, da smo zraven povabili Aleša Čara!« 25 let so že skupaj, to so trije moderni zakoni, sem pripomnila. »In to uspešni,« me je popravil Sašo Kolarič.
V imenu ljudstva. Komu je prvemu prišlo na misel, da bi lahko bila uspešna nadaljevanka o našem pravnem sistemu? Vojko je povedal, da so želeli ustvariti odvetniško nadaljevanko po vzoru ameriških, a prilagojeno našemu trgu. Tomaž pa pojasnil, da gre za osnovno zgodbo deklice, ki jo je v resnici poznal in ki je zaradi kriminaliziranega očeta vse življenje nezavedno iskala resnico. »To je bil poriv za to nadaljevanko. Radi delamo domače stvari; razumljive, jasne, avtohtone, morda bo kdo rekel, da so preproste. Da bi delali klasično odvetniško zadevo, ne zanima ne mene, ne Saša, ne Vojka. Prizadevamo si, da nekdo 'izpljune' tisto, kar bo padlo na plodna tla, ne iščemo svetovnega uspeha, ker potem bi samo kopirali. Je pa smešno, da to delamo na dvomilijonskem trgu, na katerem smo obsojeni na finančno sušo.« Vojko je dodal: »Naša sodna scena je bolj dolgočasna. Ni tako spektakularna. Zapuščina je že ogromen primer. Zares veliki primeri pa pri nas ne pridejo do konca.«
Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020
