Bojanka Štern je zdravnica z več kot tridesetletno prakso. Zaradi dnevnega srečevanja z dilemami, ki so jih že tedaj odpirala neskladja med potrebami bolnikov in možnostmi zdravstvenega sistema, je vpisala magisterij ekonomije in poslovnih ved na ekonomski fakulteti v Mariboru in tam iskala odgovore na vprašanja sistemske narave. Zaključila je tudi specializacijo iz javnega zdravja. Zadnja leta je delala kot imenovana zdravnica na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa ji je delovno udejstvovanje prekrižala poškodba. Zaradi tega že dlje večino dneva preživi v postelji; bolezen premaguje tudi s prizadevanji za izboljšanje javnega zdravja v Sloveniji, z občasnimi članki in delovanjem na družbenih omrežjih.
Že zelo zgodaj ste začeli podrobno spremljati dogajanje na Kitajskem. Zdaj imamo doma potrjeno epidemijo. Najslabši scenarij?
Virus se izjemno hitro širi in je zelo nalezljiv. Po nekaterih scenarijih bi lahko v najslabšem primeru obolelo od 60 do 86 odstotkov vseh ljudi. Po sedaj znanih podatkih umre 3,4 odstotka obolelih. Zato so tako zelo pomembni hitri in ostri preventivni ukrepi.
Laiki upamo, da bodo hitro ustvarili cepivo.
Cepiva ne bo vsaj še eno leto. V aprilu čakamo rezultate študije z zdravilom Remdesivir – ki obeta, a čudežev ne bo. Uporabljajo tudi znano protimalarično zdravilo Klorokin fosfat, različne kombinacije zdravil, ki jih uporabljajo pri zdravljenju aidsa, interferone, steroide, kisik, zunajtelesni oksigenator krvi in različna druga podporna zdravila. Zadnje dni smo dobili spodbudno novico o ozdravljenju onkoloških bolnikov z zdravilom Tucilizumab. A gre le za dva bolnika, potrebujemo več podatkov znanstvenih študij, do katerih pa je težko priti, saj je virus še zelo nov. Antibiotiki nimajo na virus nobenega učinka.
Opozarjate, da bi bilo treba spremeniti doktrino. Zakaj?
Do danes je veljalo, da je človek najbolj kužen, ko je tudi navzven najbolj bolan. Vendar pa najnovejši članek v The Guardianu povzema rezultate študij raziskovalcev iz Singapurja in tudi Kitajske, ki so ugotovili, da se virus širi že pred pojavom bolezni. To pa pomeni, da bi bilo treba nemudoma spremeniti doktrino. Vsi, ki so bili v stiku z obolelim ali na ogroženem območju, bi se morali takoj samoizolirati ali zaprositi za karantensko namestitev – in ne šele takrat, ko se pokažejo prvi znaki bolezni.
Kako huda je ta bolezen? Ves čas nas mirijo, da ni strašno, »dokler ni resnično hudo«.
Večina ljudi zboli od drugega do šestega dne po okužbi. Inkubacijska doba je štirinajst dni, nekateri govorijo celo o osemindvajsetih dneh – a to je redko, če sploh. Mlajši, sicer zdravi ljudje, v dobri kondiciji, lahko bolezen prebolevajo zelo blago, morda z rahlim pokašljevanjem, nizko temperaturo, zadelanim nosom. Okoli 80 odstotkov obolelih ima lažjo obliko bolezni. Iz Italije poročajo, da potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti okoli deset odstotkov bolnikov. To je huda obremenitev za zdravstveni sistem; potrebnih je veliko postelj, zaščitne opreme, različnih aparatov za dovajanje kisika, zdravil. Lahko si le predstavljamo, v kakšnih pogojih deluje zdravstveno osebje, ki bolnika obravnava na vsej poti od sprejema do ozdravitve. Tudi zato je pomembno, da širjenje epidemije, kolikor je to mogoče, ustavljamo s preventivo, tako bodo lahko vsi bolniki dobili potrebno ustrezno oskrbo. Epidemiologi opozarjajo, da je blagih bolnikov gotovo precej več, da pa sploh niso iskali zdravstvene pomoči in tako niso zajeti v statistike.
Otroci zelo redko zbolevajo, so pa lahko prenašalci bolezni?
Med otroki je zaznanih zelo malo bolnikov, tudi smrti na srečo do devetega leta ni zabeleženih. A to ne pomeni, da ne prenašajo bolezni. Pri hudih bolnikih vsi vemo, da so tudi prenašalci, pri blagih pa se tega ne zavedamo vedno. V nas je želja po ljubkovanju otrok. Kakšen mesec jih ljubkujmo le, če smo popolnoma prepričani, da nimajo SARS CoV-2. Tudi to bo minilo. Nekoliko tolažijo tudi rezultati študije, v katero so zajeli sto obolelih nosečnic – vse so bolezen prebolele v blagi obliki. Nekaj novorojenčkov se je okužilo, a za zdaj menijo, da je do tega prišlo ob porodu, ker ni dokazov, da bi se virus na plod prenesel že v maternici. Tudi novorojenčki so bolezen prebolevali v blagi obliki.
Ali je sploh še smiselno slediti stikom obolelega?
Kot jaz razumem najnovejša dognanja singapurskih in kitajskih epidemiologov, je to zdaj najpomembnejše. Dokler še lahko sledimo epidemiološkim kontaktom – torej temu, kdo se je gibal na ogroženem območju ali bil v stiku z obolelim, nam ta podatek zelo pomaga pri odločanju o tem, ali gre pri bolniku z blago obliko bolezni za navaden prehlad ali sum na SARS COV-2. Ko ne bomo več mogli slediti kontaktom, nam bo to pokazal šele prvi, drugi, morda tretji test, če jih bomo sploh še uspeli toliko izvajati. Ni nujno, da je test že prvič pozitiven. In takrat bomo v hudih težavah. Zgrožena sem nad tem, kako lahkomiselno in norčavo se nekateri obnašajo v tej situaciji, s tem ko hodijo ali smučajo na ogroženih območjih. Zelo hudo bo, ko bo obolel ali umrl prvi družinski član ali prijatelj.
Naj povem, da za težko obliko bolezni najbolj obolevajo in umirajo najstarejši ljudje in kronični bolniki. Med ljudmi, starejšimi od 80 let, je smrtnost kar 15-odstotna! Odstotek smrti med bolniki upada z nižanjem starosti bolnikov. Smrti je med mladimi res bistveno manj, a vseeno. Vsaka smrt je problem!
Vsekakor velja – otroke ali odrasle, pri katerih obstaja najmanjši sum za bolezen, ne spuščajte k dedkom in babicam, zdaj niso pravi naslov za varstvo! Poiščite mlajše, zdrave prijatelje, sorodnike, dijake, študente. Za tiste, ki sami niso dovolj zreli in odgovorni, pa naj poskrbi vlada z odločnimi ukrepi, nadzorom in naj jih, ko bo za to čas, tudi kaznuje. So časi za norčije in so časi za resnost!
Ali se moramo bati strahu in depresije?
Ne bojmo se preveč, to ni dobro. S sprehodi in druženjem v naravi – bolj na daleč – se skupaj in odločno postavimo po robu strahu in depresiji. V prihodnjih, poletnih mesecih bo morda virus oslabel, testirajo pa tudi nova zdravila.
Upanje obstaja?
Več deset ekip znanstvenikov po vsem svetu noč in dan razvija cepivo. Dobivamo podatke, da se na Kitajskem stanje že zelo umirja. Še vsaka epidemija je minila in minila bo tudi ta. Prepričana sem, da bomo virus premagali in tedaj bo čas za veliko veselje.
NASVETI:
Kakšna je pravilna higiena?
»Osnovno pravilo je, da z znaki respiratorne okužbe ne hodimo med ljudi. Ne hodimo na ogrožena območja, ne hodimo v gnečo, izogibamo se neposrednim tesnim stikom. Preložimo praznovanja, objemanje, čestitanje. Higiena in izolacija sta najboljša preventivna ukrepa!
Zelo spodbujamo gibanje zdravih v naravi, tudi za ohranjanje duševnega, ne le telesnega zdravja. Se pa na sprehodih ne rokujmo, ne objemajmo in poljubljajmo. Pozdravimo se s smehljajem in z besedo.
Pogovarjajmo se na dveh metrih razdalje, ne kašljajmo v ljudi. Tedaj bomo varni in drugi bodo varni pred nami. Odvadimo se dotikanja oči, nosu in ust ter grizenja nohtov!«
Kuža pazi!
Kjer je to le možno – umivanje z milom in toplo vodo vsaj 20 sekund do ene minute popolnoma zadošča! Razkužila so za situacije, ko tega ni na voljo. Zato imejte razkužila pri sebi, v avtu. Postopek za umivanje z milom je naslednji: zmočimo si roke, si jih namilimo, umivamo dlani, hrbtišča, prekrižamo in drgnemo med prsti, zdrgnemo palec, splaknemo. Če so roke zelo umazane, postopek ponovimo. Po enakem postopku uporabimo razkužilo.
Zelo pomembno je tudi, da imamo dosleden higienski nadzor nad ravnanjem otrok. Učimo jih umivanja rok po enakem postopku, kot to počnemo sami. Ustvarimo zabavno vzdušje, skupaj z otrokom pojmo pesmico, recimo Kuža pazi, in se smejmo. Traja naj približno minuto. Manjši otroci niso zmožni tolikšne sistematičnosti kot zreli odrasli.
Razkuževanje
Kar zadeva čiščenje gladkih površin, najpogosteje navajajo razredčeno varikino. Natančna navodila za redčenje dobite na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje, NIJZ. Velja: agresivno se razkužujejo prostori in oprema, kjer se zadržuje potencialno ali dokazano kužna oseba. To so ljudje v samoizolaciji ali karanteni ter ljudje z blagim potekom bolezni. Tedaj se je treba držati navodil za uporabo mask, za obnašanje ljudi v gospodinjstvu, čiščenje jedilnega pribora, toaletnih prostorov, pohištva, kljuk, stikal ... Če smo še vsi zdravi, je prva pot, ko pridemo domov, k milu, vodi in umivalniku. Pogosteje razkužujemo kljuke, lahko z razredčeno varikino ali drugim delujočim razkužilom. Hišo zračimo, čistimo kot običajno, poskrbimo za higieno – in doma bomo varni!
Trgovine in virusi na hrani
V trgovine ne hodimo pogosto. Izbirajmo ure, ko je kupcev manj, in nabavimo več stvari naenkrat. Doma imejmo zalogo živil, zdravil, higienskih pripomočkov za teden do štirinajst dni; poskrbimo, da bomo imeli tudi dovolj obstojnega sadja in zelenjave. V trgovinah se ne pogovarjajmo na blizu in se ne zadržujmo dlje. Vedeti moramo, da je za okužbo potrebna tudi določena količina virusa in določen čas trajanja stika z okuženim. Če se v zaprtem prostoru, kot je trgovina, ne zadržujemo dolgo v tesnem stiku z ljudmi, bomo s tem zmanjšali tudi verjetnost za okužbo. Dobro bi bilo, če bi se ljudje v vrstah razmaknili na meter in pol. Verjetnost, da bi se okužili po zraku, če je sogovornik odmaknjen okoli meter in pol, je minimalna. Pri izbiri živil in kruha pa vedno in dosledno uporabljajmo rokavice. Na voljo morajo biti koši za odlaganje.
Virus se lahko nekaj dni zadrži tudi na odprti hrani. Ob tem moram poudariti, da je za okužbo potrebna tudi zadostna količina virusa, torej bi morala biti ta hrana precej okužena. Seveda je treba sadje in zelenjavo vedno dobro oprati. Velja pa – 30 minut kuhanja na 65 stopinjah virus zagotovo uniči!
Na vstopu in izstopu iz trgovin bi bili nujni razkuževalniki z dozirnikom za 3 ml. Vzpostavljen bi moral biti nadzor nad pravilno uporabo rokavic. Nekatere trgovine so šle v to smer, a pravilnega ravnanja je še premalo.
Potniški promet
Posebno tvegan se mi zdi potniški promet. Veliko ljudi se gnete tesno skupaj. Uporabljajmo kolesa, lastni prevoz, hodimo peš. Prav bi bilo, če bi tudi na vse avtobuse namestili senzorske razkuževalnike (najmanj 3 ml je en odmerek). Če bi imeli maske, bi jih že priporočila. Po mojih podatkih trenutno mask, na žalost, niti ni v prodaji.
Zato - s svojim avtom, peš ali na kolo. Na avtobuse bi po moji presoji morali naenkrat spuščati le še omejeno število potnikov, ob koncu proge pa dezinficirati vozila. Tehnologijo je treba domisliti, a tako se da veliko storiti.
Ni vsaka maska dobra maska
Maske so dvorezni meč. Treba je namreč natančno vedeti, kako se nameščajo in odstranjujejo, kako se pred nameščanjem, pred snemanjem in po njem razkužijo roke ter kako se maske odlagajo. Sicer se lahko okužimo prav z nepravilnim ravnanjem z masko! Pomembno je vedeti še nekaj – navadna kirurška maska nekoliko (ne povsem) zameji širjenje od tistega, ki jo nosi, v okolico. Za zaščito pred virusom iz okolice pa mora biti nameščena specialna, respiratorna maska, takšna, kot jo vidimo pri zdravstvenem osebju, ki skrbi za bolnike.
Preučiti singapursko in korejsko ravnanje!
»Poročali so, da je nova bolezen izbruhnila na tržnici divjih živali v Vuhanu, kjer je verjetno preskočila z netopirjev preko luskinastega pangolina na človeka. Kitajski raziskovalci so ugotovili, da bolezen povzroča nov tip koronavirusa. Koronavirusi pri človeku povzročajo vse od navadnih prehladnih obolenj do smrtno nevarnih SARS-a in MERS-a. S SARS-om se je svet prvič srečal leta 2003, ko je zbolelo nekaj več kot 8000 ljudi, umrlo jih je deset odstotkov. Bolezen ni bila tako zelo nalezljiva in jo je svetu uspelo obvladati. Singapur je bil, recimo, država, kjer so se ljudje tedaj naučili, kako se naj vedejo. So zelo disciplinirani. Takšna je tudi vlada, zato poudarjam, da bi bilo dobro podrobneje proučiti njihov način ravnanja. Prav danes so prišla nova spodbudna spoznanja tudi iz Južne Koreje, ki jih moramo takoj preučiti. Nato se je pojavil koronavirus MERS. Od leta 2012 do leta 2018 so zabeležili 2220 primerov bolezni; smrtnost je bila kar 32-odstotna. Tudi ta bolezen morda izvira od netopirjev; prenaša pa s tesnimi stiki s kamelami na Arabskem polotoku.«
Zdaj smo vsi na isti strani!
»Veliko je zamujenega, ne pa še vse. Videli bomo, kako bo odslej. Zapirajo se šole, vrtci, odpovedane so vse prireditve. Ogromni napori bodo potrebni, da bo v razmerah te naravne katastrofe davek v življenjih in v denarju čim manjši. Zdaj smo vsi na isti strani, med nami ne sme biti nepotrebnih delitev in sporov. Misliti je treba jasno in hitro ter modro odločati. Ne podcenjujmo nevarnosti, ravnajmo, kot velevajo navodila! Bodimo maksimalno solidarni! Mnogi neokuženi ostareli bodo potrebovali pomoč, morda dostavo živil ali zdravil do vrat. Mnoge družine bodo potrebovale pomoč zdravih in odgovornih mladih ljudi pri varstvu otrok. Vsak od nas ima svojo vlogo v tej vojni proti virusu, zato moramo storiti vse, kar je v naši moči. Storimo to varno, tako da ne ogrožamo sebe ali drugih.«
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
