Ne smeš se odklopiti. Z ženo Bojano nas sprejmeta v hiši, v kateri živita s sinom Miho, snaho Majo in dvema vnukinjama, ki jima predajata svoje izkušnje, znanje, vzgajata pa ju tudi za delo s psi, ki so bili in so zvesti spremljevalci družine Hočevar že od nekdaj. Z njimi so potovali tudi na vsa Tonetova dopisniška mesta, tako kot žena in otroka. Vedno so bili skupaj, zato so še danes zelo povezani. Tone je šel v pokoj že pred desetimi leti, a je delal še naprej. »Ne smeš se kar odklopiti,« meni. »Nekateri sicer komaj čakajo na penzijo, jaz pa sem še nekaj let ostal dopisnik v Rimu, potem pa sem do lani redno delal v Ljubljani. Ko sem nehal redno pisati skoraj vsak dan, sem imel šele čas napisati knjigo, še zdaj se ukvarjam z njeno promocijo. Doživela je že drugo izdajo, po dobrih dveh mesecih.« Koliko časa je potreboval, da jo je napisal? Pove, da piše hitro, v enem letu. Na radiu Trst, v slovenski redakciji italijanskega RAI, je imel polurne oddaje o svoji novinarski zgodbi, prepričevali so ga, naj napiše knjigo. Kolega Evald Flisar in urednica Sodobnosti Jana Bauer sta ga nazadnje prepričala. Pa je sedel in jo napisal.
Doživel sem milijon stvari. Kako je lahko njegova odločitev, da bo novinar, zdržala 50 let, vprašam. »Ker sem se pametno odločil,« je nedvoumen. »In bi se še enkrat odločil tako. Ničesar ne bi spreminjal,« pribije. Da bo novinar, se je odločil leta 1969 v Parizu – razmišljal je, ali bi bil pisatelj, kot je bil denimo Balzac, ali novinar. In odločitev je padla. Že veliko let prej je napisal prve vrstice v Planinski vestnik, iz Pariza je občasno kaj napisal za Mladino. Na pisalni stroj, seveda. In članke pošiljal po pošti. Kasneje, v 70., je postal dopisnik, 28 let je prebil daleč od doma. Ducat let kot dopisnik Tanjuga, RTV Slovenija in nato 16 let dopisnik Dela.
Kar dober mož. Tonetovo ženo Bojano vprašam, kakšen mož je. »Če ne bi bil v redu, ne bi bila skupaj več kot 50 let. Je kar dober mož,« se zasmeje. Ves čas je bila s Tonetom, tudi otroka, danes oba novinarja, Miha in Barbara, sta hodila v šolo tam, kjer je bil oče pač dopisnik. »To je bilo res zanimivo obdobje,« povzame Bojana. »Otroka sta se naučila jezikov avtomatsko, kar vsrkavala sta jih. Znata tri, štiri jezike. Miha je pri treh, štirih letih govoril slovensko, srbohrvaško, špansko in angleško, malo starejša Barbara tudi. Oba sta v slovenščini pišoča novinarja. Ko smo se vrnili, nista imela nobenih težav z jezikom. Pa smo bili dolgo od doma. Še danes imata prijatelje iz tujine, zlasti s Kube.« Vprašam jo, katera država se ji je zdela najbolj zanimiva, eksotična. Tone me takoj popravi: »Mi nismo nikjer živeli nobene eksotike,« Bojana pa odgovori: »Mehika je bila prva, morda je bila zato najbolj zanimiva, pa res se je veliko dogajalo. Nama se je samo v mehiškem obdobju zgodilo toliko stvari, kolikor se jih drugim v vsem življenju. Kuba je bila zanimiva, ker je bila pač Kuba, pa zato, ker so nas zasledovali, izganjali, nam prisluškovali. Rim pa je tudi posebna zgodba, tam smo bili kar 16 let.«
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020
