Namesto vlaka spalni avtobus. Iz mojega indijskega doma v Goi sem se odpravila v Bangalore z letalom, ker ne bom več trpela na 24-urnih vožnjah z vlakom; se mi ne da več, gospa v mojih letih si pač zasluži udobnejše potovanje, sem sklenila. Pozna se mi, da sem doma iz majhne Slovenije, kjer so razdalje za indijske razmere prav smešne. Oh, iz Bangaloreja bom tistih 250 kilometrov do Tiruja (kar je krajša različica od strašno dolgega Tirunnavamalaija) že nekako prepotovala. Izkazalo se je, da je še najboljša možnost, da tja pridem s spalnim avtobusom, ki seveda vozi ponoči. Odhod z busom sem imela ob pol desetih zvečer. In kot se za Indijo spodobi, je to pisalo samo na vozovnici, resničnost je bila drugačna.
Kje, zaboga, je bus? Taksi (hvala bogu za taksije Ola in Uber, ki so tako prekleto prijazni do mojega penzionističnega žepa!) me je pripeljal na »avtobusno« postajo in odložil. Avtobusi so bili nametani brez vsakega reda, parkirani vzdolž pločnikov, glavna cesta je bila zabita s tovornjaki, ki so vozili robo in jo pretovarjali na avtobuse. Začela sem se ozirati po avtobusu za Tirunnavamalai. V tistem kaosu avtobusov, nametanih brez kakršnegakoli reda, ki bi ga razumela, sem začela spraševati vse okoli sebe, kam naj grem. Odgovor je vedno bil »go strejt madam«, naj grem kar naravnost. Ta naravnost se je vlekel in vlekel, pa me nikakor ni pripeljal do cilja. Samo povem, da se mi je v misel prikradlo celo nekaj scen iz kultnega filma Deliverance. Kar srhljivo je bilo, temno kot v rogu, obkrožena pa sem bila samo s krepkimi dedci, šoferji in razkladalci blaga. Sem ter tja sem srečala kakšno potnico, seveda v družbi moža ali sorodnika. Povprečni Indijki namreč na kraj pameti ne pade, da bi potovala sama. Hodila sem že kakšne pol ure, mojega avtobusa pa še kar nikjer. Začelo me je skrbeti, da bom zamudila odhod. Vsake pol ure me je avtobusno podjetje po SMS-ju obveščalo, kje stoji avtobus, me pozivalo, naj bom vsaj pol ure pred odhodom na mestu, jaz pa sem blodila in iskala. Bila sem že vsa prepotena, pa ne od vročine, ponoči se v Bangaloreju prijetno shladi, moji možgani so namreč naredili realistično predstavo z menoj v glavni vlogi, kako z nožem v hrbtu ležim v kakšnem usranem jarku. Le z največjim naporom sem jih uspela obvladati, češ, dajte mir, mene že ne boste. Ta »avtobusna postaja« je bila po moji oceni velika vsaj tri kvadratne kilometre (ali pa je meni strah povečal razdalje, ne vem). Tik preden bi sedla na pločnik in začela milo vekati, sem še zadnjič poskusila. Stopila sem v beznico, ki se ji reče čajnica, in povprašala, ali se jim mogoče sanja, kje bi stal moj avtobus. In so se mi odprla nebesa – tamle čez, madam, pri semaforju, tamle vas bodo pobrali, brez skrbi. Skala se mi je odvalila od srca.
Enourna zamuda, pa kaj! Ampak samo za nekaj trenutkov. Deset minut do odhoda avtobusa ni bilo. Živčno sem hodila gor in dol, nič, ni ga. V glavi sem zdaj imela scenarij, kako bom vse nekam poslala, šla v kakšen hotel in pri sončni svetlobi premislila, kako naprej. Očitno nisem ostala neopažena, v Indiji se novice čudežno prenašajo (včasih že mislim, da kar s telepatijo!), in prijazni voznik rikše, ki je parkiral čez cesto, je prišel k meni in pokazal v stransko ulico, rekoč, madam, tamle je avtobus, ki ga vi čakate.
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020
