Prejšnjo sredo se je našemu Facebooku zmešalo. Odpeljalo. Skratka, ponorel je. Dan poprej smo naložili pismo bralke – tega praviloma ne počnemo, ampak tole je bilo čisto posebno pismo, pa smo rekli, ga bomo delili z vami. Bilo je odprto pismo Marjanu Šarcu, ki ga je napisala stanovalka v nekem domu ostarelih, v njem pripoveduje o tem, kako vsak dan čaka. Čaka, da ji zamenjajo plenico. Čaka, da ji umijejo zobe. Čaka. Žalostna je. Politiki, ki jih ravnanje z ostarelimi pri nas tako strašansko boli, da so jim v predvolilnih programih obljubljali nebesa na zemlji, medtem niso naredili nič, niti tistih najpreprostejših ukrepov, ki bi malo stali in veliko pomagali – recimo prenove strašansko zastarelih standardov in normativov za DSO – se niso lotili. Nebesa lahko počakajo.
Dobro napisano pismo. Žalostno pismo.
In ljudje so se odzvali. Pismo se je dotaknilo nečesa v njih. V sredo dopoldne je Facebook sporočal, da je prispevek dosegel skoraj 53.000 ljudi. Zvečer, ko sem odhajala domov, jih je bilo že 95.000, in potem doma, ko me je firbec gnal, da grem še enkrat pogledat, jih je bilo preko 100.000. Sto. Tisoč.
V petek, ko tole pišem, je pismo gospe Helene prebralo več kot 150.000 ljudi, več kot 1300 ga je delilo, komentarjev je bilo 250. Številke še vedno rastejo. In sem prebrala komentarje, čisto vse. Tole je rdeča nit: solze, žalost, ogorčenje. Nekateri so se spraševali, ali je podpisana gospa Helena resnična oseba. Je. Ime je pravo in ona tudi. Pa opis tega, kar se ji v domu dogaja, je tudi popolnoma resničen. Veliko jih je napisalo, da so jim navrele solze v oči, kar nekaj jih je zajokalo, so poročali. Mnogi so napisali: žalostno. In tretji: sramota! »… ampak zakaj je potrebno do takrat toliko žalostnih oči …,« je napisala Ema Jurca.
Veliko jih je pozivalo k akciji. Naredimo kaj, je zarohnelo hudo nakurjeno ljudstvo. Tule je nekaj predlogov: dajmo politike v plenice, pošljimo politike za en dan, en teden, en mesec delat v DSO in naj oni menjavajo plenice. Nekateri vidijo rešitev v prostovoljstvu. Ampak kot je rekla naša Slovenka leta Ninna Kozorog, želi si, da prostovoljstvo nekoč ne bi bilo več potrebno, ker bi bile zadeve rešene sistemsko. Drugi spet pravijo, naj se bolj angažirajo svojci. A kako pomagati tistim, ki jih svojci ne obiskujejo ali jih sploh nimajo? Ne, to ni to. »Svojec ne sme biti sistemska rešitev!« v tej številki pravi ženska, ki je z odlično ekipo postavila na noge projekt dolgotrajne oskrbe na domu. Svojci so zgarani in prekurjeni, od njih ne sme nihče zahtevati, da delajo še tisto, kar bi moral narediti nekdo drug. A kdo? Poslanec Miha Kordiš je član parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, zato zadeve spremlja in pozna, še bolje pa jih pozna zato, ker je njegova mama zaposlena v domu ostarelih. In Kordiš, prav tako v tej številki, zelo jasno pove, kdo je tisti, ki bi moral ukrepati: »Sliko lahko spremeni samo država.«
Država medtem zaripla od zadrege stoji v kotu, poveša glavo in z eno nogo živčno riše kroge po tleh. In ima prav, da ji je nerodno, komu pa ne bi bilo, če jo zastopajo ljudje, kot so tisti trije ministri (Klampfer, Šabeder, Pivec), ki si prejšnji teden niso upali nastopiti v Tarči, ko so se pogovarjali o tem, kdaj bodo končno spackali tisti zakon o dolgotrajni oskrbi, saj veste, tistega, ki ima daljšo gestacijsko dobo kot sloni, ta nosečnost traja že skoraj dve desetletji. Morda pa niso prišli zato, ker so bili zaposleni z naročanjem novih študij o starostnikih? Pri tem so ta vlada in vse vlade pred njo hiperproduktivne. Imajo na kupe študij in nobenih rešitev. In potem nam zares ostane samo še ena pot – tista, ki jo je predlagal naš sogovornik v prejšnji ali predprejšnji Zarji Jani: svojci naj gredo na ulice. Oni naj razgrajajo, oni naj naredijo cirkus, da se bodo tresli vladna palača, parlament in ministrstva!
Ker je bilo že dovolj in preveč žalostnih oči.
Zarja/Jana št. 4, 28.1.2020
