»Dolgo o tem nisem govorila. Da ne slišim dobro. Ja, res je. Ne slišim te, čeprav bi te rada. Ne, ne gre za selektiven sluh. Če govoriš prepotiho, momljaš ali šušljaš, se s tabo sploh ne morem pogovarjati. Danes svoje naglušnosti ne morem več tajiti, razen če govoriš zelo naglas, če sva dovolj blizu in če te lahko ves čas gledam v obraz. Če se vseeno ozreš malce stran, bom ugibala … in morda v veri, da sem te slišala, odgovorila na tvoje vprašanje nekaj čisto tretjega, tebi pa se bo zdelo, da imam kakšen kolešček v glavi premalo.« Tale zapis, ki ga je Petra pred mesecem dni objavila v svojem blogu, me je pretresel v dno srca. S Petro se do pred nekaj meseci sploh nisva poznali. Ker pa so mi v oči padli njeni včasih prav brutalno iskreni blogi, sem jo enkrat spomladi povabila na kavo. Dve klepetavi ženski sva v nabito polnem lokalu odpirali zanimive teme. Le pogovor je bil občasno malce čuden, kot da bi govorili druga mimo druge. Ker se torej zdaj poznava, se bova v pogovoru tikali.
Bojda že nekaj let ne moreš več delati v pisarni, hoditi na predavanja, delavnice … ?
Kadar pridem v uredništvo – delam v uredništvih ženskih revij –, se mi še sanja ne, o čem tečejo ženski pogovori. Vem le, da nekaj govorijo, po navadi vem tudi, katera je vključena v pogovor, saj sem se naučila dobro opazovati, a ne vem, za kaj gre. Že približno sedem let je tako. Na sestankih slišim le tistega, ki sedi zraven mene. Ali pa še njega ne dobro, če je pravkar obrnil glavo stran. Včasih na tiskovnih konferencah, kljub ozvočenju, ne zaznam niti ene besede. Včasih pa slišim skoraj vse. Odvisno od tega, kje sedim, kako velik je prostor, kako razločno in glasno govorijo govorci. Vedno manj se tudi družim, delo sem si organizirala tako, da sem čim več v družbi z računalnikom. Tudi televizije skoraj ne gledam več, saj šumi v filmih preglasijo frekvenco govora, ne hodim več na vodene meditacije, predavanja, bralne večere, v gledališče. Ko se vrnem od koder koli, kjer je bilo veliko zvokov in ljudi, sem izjemno utrujena.
Razlogov, zakaj ne slišiš, je več. Dednost, pogosta vnetja in izgorelost. Menda zaradi izgorelosti vsa čutila slabše delujejo.
Slabo vidim, slabo slišim, slabo vonjam, slabo čutim. Ker slabo slišim, sem od prijatelja dobila posebno uro, ta me je z vibriranjem opozorila, da me nekdo kliče. Zdaj je ne nosim več, saj ne čutim več tresljajev. Grozno mi je, ker tudi pozabljam. A se stanje izboljšuje – malo sem se navadila na vse skupaj, veliko pozornosti zadnje čase namenjam tudi organizaciji in disciplini. Le tako mi uspe vse, kar si zadam. No, vsaj približno mi uspeva (smeh).
Še pred desetimi leti, preden si rodila Tajo, si bojda delala tudi po 20 ur na dan.
Včasih sem imela to, da veliko delam, da toliko zmorem, za vrednoto. Poleg tega sem varčevala za svoje stanovanje, hkrati pa plačevala najemnino. Danes se mi to, da sem delala od osmih, devetih zjutraj do treh, pol štirih zjutraj, vmes sem si privoščila le trening plesa ali joge, zdi butasto. Če nisem ves čas delala, sem se počutila leno. Vsakič, preden sem zbolela, se je moje telo upočasnilo. Namesto da bi šla počivat, sem imela slabo vest. Ko sem bila noseča s Tajo, sem delala tik do poroda. S hudimi popadki sem še lektorirala knjigo.
In potem je telo nazadnje reklo, da ne more več.
Je, vendar sem jaz še kar delala. Ko sva s hčerko ostali sami, si nisem mogla privoščiti bolniške. Svobodnjakinja z s.p.-jem, z ogromnim kreditom za stanovanje v švicarskih frankih in bivšim možem brez službe. V tem času je prišlo še do krize, v medijih je šlo vse navzdol, honorarji so močno padli, kot samohranilka nisem več mogla delati toliko kot prej. Telo me je začelo močno opozarjati. Imela sem hude sinusitise, ki se kar niso hoteli pozdraviti in so dobesedno prehajali drug v drugega. Ker si nisem mogla privoščiti, da bi ostala brez zaslužka, sem skrivala, da sem bolna. Nisem se oglašala na telefon, da po glasu ne bi prepoznali, da »nisem v formi«. Kakšen petek so me tako bolele noge, da nisem mogla več hoditi. Ves čas sem bila utrujena. Potem sem se nekega jutra, Taja je bila takrat stara pet let, zbudila s hudo migreno in bolečinah v sinusih. Tako hudo je bilo, da ji nisem mogla pripraviti niti zajtrka. Takrat sem se zavedela, da potrebujem čiščenje ne samo telesa, tudi čustev. Ločitev me je zelo prizadela, saj mi je družina pomenila vse. To je bil zame popoln poraz, neuspeh na celi črti.
Kako si se izvlekla?
Ravno takrat sem lektorirala članek, ki je govoril o suhem postu, in takoj sem začutila, da je to to. Bil je močan klic telesa in duše.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
