»Film Košarkar naj bo mi je prijetno spremenil življenje. Že na snemanju prvega dela smo se povezali z igralci, spoznala in zbližala sem se z ljudmi, ki jih občudujem in spoštujem, saj so pravi profesionalci vsak na svojem področju in zelo topli ljudje. Čisto vsak projekt, pri katerem sodelujem, je zame novo bogastvo. Zelo sem hvaležna, da sem stopila še korak dlje in smo z glavnima junakoma Rantom in Smodlakom oziroma Matijo Brodnikom in Klemenom Kostrevcem še poglobili prijateljstvo,« je zadovoljna Gaja, od malega samosvoj, živahen in radoveden otrok. Na odraščanje na Krki ima lepe spomine. Starša sta jo pustila, da je raziskovala okolico, bila prava razbojnica, radovedna, neustrašna in neomajna. »Rada sem skakala in kopala po blatu ter raziskovala. Še zdaj, ko veliko delam in se v ljubljanskem vrvežu malo izgubim, najraje pobegnem na Krko, kjer se umirim in spet najdem stik s seboj. Vem, da bom tam vedno prišla k sebi, ne glede na to, kaj se mi dogaja v življenju.« Do četrtega razreda je gulila šolske klopi v Ivančni Gorici, nato pa so jo vpisali v šolo v Ljubljani. Že od malega sta jo veselila ples in nastopanje. Skorajda ni bilo šolske proslave, ki je ne bi vodila ali v njej vsaj nastopila. Gimnazija Poljane je bila logična izbira za nadaljevanje šolanja. Pečat v Gajinem življenju je pustilo obdobje mamine nezaposlenosti, zato si je nekaj časa želela »varne« službe in bolj predvidljive kariere ter razmišljala o študiju prava ali kriminalistike. Vendar je kmalu prišla do sklepa, da je bolje slediti srcu in početi nekaj, kar te veseli in ti povzroča metuljčke v trebuhu, kot pa delati nekaj iz nuje in brez pravega navdušenja. Od nekdaj sta jo zanimala tudi psihoterapija in filmska režija, vendar je na koncu prevladala ljubezen do igre.
Življenjske prelomnice, na katere te nihče ne more pripraviti. Gaja je najmlajša hčerka v družini. »Moja mama je zelo pogumna ženska, ki ji za ljubezen ni bilo nič težko narediti. Tako je, denimo, nekaj časa živela v Novem Sadu in vzgajala moji enajst in deset let starejši sestri Sašo in Andrejo. Po ločitvi se je vrnila v Slovenijo, našla novo ljubezen, mojega očeta, zgradila sta hišo na Krki in pri 36 letih je rodila še mene. Ves čas sem bila obkrožena z ljubeznijo. Ker sta bili sestri toliko starejši, sta šli že kmalu študirat v Ljubljano in sem odraščala kot edinka, saj sta domov prihajali le ob koncih tedna,« se spominja Gaja. Vse štiri ženske so si značajsko zelo različne. So pa vse temperamentne, kar občasno povzroči nesoglasja med njimi. Vendar kadar nastopi kriza, je vse v hipu pozabljeno in stopijo skupaj. Dobro vedo, da se lahko vedno zanesejo druga na drugo, ne glede na to, kako težke življenjske preizkušnje jih doletijo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 1. 10. 2019
