Česa se spominjate iz vojne, kakšni so vaši spomini?
To je bila brutalna vojna, veliko ljudi je bilo ubitih, bitke so bile krvave in namen vojne, kakršenkoli je že bil, se je izgubil, na koncu se je borilo za preživetje. Zmanjkalo je orožja, hrane, oblačil … Postala je vojna za čisto vsakodnevne, osnovne stvari. In za življenje, seveda.
Stari ste bili trinajst let, o orožju niste vedeli ničesar.
Odraščal sem v vasici, nihče v njej ni imel nobene vrste orožja. Lovili smo z mačetami in sulicami. O vojni sem prej samo slišal, začela se je v Liberiji, nato pa še na vzhodni strani moje države. Videl sem vojake, slišal pokanje orožja, ampak dokler me vojna ni zajela, nisem imel čisto nobenega odnosa do orožja.
Kasneje so vas seveda naučili ravnati z njim.
Z večino orožja ni težko ravnati, a v bistvu sem se učil ravnanja z njim kar med vojno, saj ni bilo časa za trening.
V teh treh letih je bilo ubitih veliko vaših prijateljev.
Izgubil sem veliko vrstnikov, pa tudi mlajših od mene, vodje so bili starejši, a vedno so dovažali nove in nove otroke, najstnike moje starosti. Del te vojne ni bila samo borba za ozemlje, ampak tudi rekrutiranje novih vojakov, ker so bile izgube res številne.
Kako ste preživeli – fizično in psihično?
Imel sem res močno voljo za preživetje, a resnično ne vem, kako mi je uspelo – imel sem čisto srečo, morda me je rešila božja volja, kakorkoli želite temu reči. Nekako sem preživel. In nikoli nisem obupal, vedno sem imel res močno željo po preživetju. Tako sem bil vzgojen, bil sem ljubljen otrok, imel sem močno oporo v družini. Nikoli se nisem predal, moj duh je bil nepremagljiv.
Zaradi srečnega otroštva?
Ja, imel sem res srečno otroštvo. Mnogi otroci so imeli že pred vojno težave v družini in se – tudi psihično – niso imeli kam vrniti, nekateri pa so zrasli ob vojni in nasilju, zanje je bilo težje preživeti. A seveda so preživeli tudi takšni.
Je vaša družina preživela?
Ne, starši in moja brata so bili ubiti, preživelo je le nekaj daljnih sorodnikov.
Sta bila tudi brata rekrutirana?
Ne, ubili so ju, še preden so rekrutirali mene. Eden je bil starejši, drugi mlajši od mene.
Med vojno ste uživali droge, da ste lažje prenesli vse, kar vojna prinaša s sabo.
Ja, to je del mehanizma, komandanti ti dajo drogo, da se lažje spopadeš z nasiljem, da lažje preneseš vse skupaj. In potem postaneš zasvojen. In jo začneš jemati tudi sam.
Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 1. 10. 2019
