Tekst: Urška Krišelj Grubar

Foto: Mateja Jordović Potočnik

175 centimetrov na visokih petkah. Ko sem jo gledala čisto od blizu, mi je pogled uhajal k njenim stopalom, k čevljem z visoko peto. Občudovala sem njeno kontrolo telesa in duha ter si hkrati želela opaziti vsaj kaj, kar bi lahko povezala z navadnimi smrtniki. Da bi z njo delal selfi, ti na misel ne pride, ker njeno obličje tega ne dopušča. Mati osemletne Anne, ki jo je rodila enajst let starejšemu violinistu, možu Repini. Tudi mala Anna se je že zagledala v ples in mati Svetlana nima nič proti temu, če bo obula njene baletne copatke, saj ji je balet, ne glede na vse odrekanje, prinesel toliko lepega. Res, da si ne bo mogla privoščiti krofkov, gledanja televizije, buljenja v telefon, a v odrekanju, da posežeš po nebeških občutjih, je veliko več koristnega kot ne. Nekoč mi je nekdo, prav tako velik umetnik, violinist, dejal, da je lepo v nebesih, ampak če si v nebesih sam, je, kot bi bil v peklu. Tudi Svetlana je priznala, da si privošči bore malo zemeljskih užitkov, ampak kak rogljiček s čokolado sem in tja pa pride tudi do nje. Kaj jo sprošča in uravnoteža njeno življenje ob garanju dan za dnem, leto za  letom? Je to aplavz? Ni, je rekla. Aplavz je ne napolni. Avtomatiziran odgovor, da je to zavetje domačih vrat, tudi ni zadovoljil. Ali pač. To ve le ona, Svetlana Zakharova, ime, ki navdihuje najbolj čislane umetnike najrazličnejših poklicanosti z vsega sveta.

Dan pred srečanjem na štiri oči. 10. junija je praznovala prvih štirideset. Primabalerina Bolšoj teatra. Za primabalerino veliko. Seveda je nisem vprašala, kako je imeti štirideset let in živeti poslanstvo balerine. Koliko let bo še lahko plesala vodilne vloge, dokler ne bo njenega mesta prevzela nova primabalerina? 

Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10. 9. 2019