Na velikih atletskih stadionih, posebej če buči od navijaških glasov, se včasih počuti skoraj kot rockovska zvezdnica. Na lanskem evropskem prvenstvu v Berlinu so bile tribune zapolnjene do zadnjega sedeža in bilo je neverjetno. »Noro, kar šumelo je v ušesih, ko sem stala tam spodaj. Še danes dobim kurjo polt, kadar se spomnim tega občutka. Edinstveno!« Podobno je bilo na diamantni ligi letos v Oslu. »Sicer smo bili na manjšem stadionu, ampak so bili navijači s srcem popolnoma z nami in izjemno navijali. Tako dobro vzdušje športniku gotovo da dodaten zagon, vsaj meni, saj na takih tekmah veliko bolje tečem.«

Maja letos si je na prvi tekmi diamantne lige v Šanghaju pritekla šesto mesto, v Oslu je bila v močnejši konkurenci deveta. Da se lahko teh tekmovanj sploh udeležiš, moraš imeti menedžerja. Marušin je iz Madžarske, seznanila sta se na evropskem dvoranskem prvenstvu pred štirimi leti, pod svojim okriljem pa ima tudi druge slovenske atlete. V Sloveniji se z zastopanjem atletov nihče ne ukvarja. K sreči vse stroške prevoza in bivanja za tovrstno tekmovanje krijejo organizatorji, nagradni sklad pa je za najuspešnejše na stopničkah tudi več kot 10.000 evrov, vendar za nižja mesta drastično upade.

Sanjsko življenje. Je šport njena prihodnost? Tudi finančna? Ne, se nasmehne. »Vsaj od atletike res ne moreš živeti. Če bi bila v nogometu, že mogoče. Zato pa študiram, ker bi rada po končani športni karieri počela nekaj, kar me veseli. Sicer pa sem zaradi športnih uspehov zaposlena v Slovenski vojski in torej prejemam plačo. Šport je trenutno moja služba in poskušam jo čim uspešneje opravljati. Hkrati pa je tek moja najljubša stvar in trenutno živim svoje sanjsko življenje.« Zakaj? Ker jo to spravlja v dobro voljo. Ker uživa. In njen mož Matej Zrimšek, s katerim sta se spoznala prav na atletskem stadionu, jo razume. Takrat, ko ni zdravnik, je namreč tekač in kolesar. Če ima čas, jo spremlja na treningih.

Marušo poleg teka zaposluje magistrski študij biokemije. Čeprav vsaj na laboratorijskih vajah zahtevajo popolno prisotnost, ji z veliko prilagajanja in discipline uspeva. Ali je študij na slovenskih univerzah združljiv s tako vrhunskim športom? »Vse se da, če si želiš in si delaven. Da bi imela pri študiju kakšne posebne ugodnosti, ker sem športnica, to ne – je pa res, da tudi sama ne iščem stranskih poti oziroma obvozov. Status športnika že imam in za kakšen izpitni rok se mi prilagodijo, vendar ujčkanja ni.« Kar je treba, je treba in Maruša ni vajena tarnati.

Tudi zato si jo za zgled jemlje njena mlajša kolegica Klara Lukan, aktualna mladinska evropska prvakinja v teku na 5000 metrov. Maruša ji je namreč pokazala, da je možno oboje: uspeh v športu in šoli. Lukanova je na svoji (elitni) gimnaziji namesto vzpodbud slišala očitke, da šport in izobraževanje ne gresta dobro skupaj. Namesto da bi jo to potrlo, jo je takšne vrste besedičenje podžgalo do evropskega zlata.

V vsakem slabem nekaj dobrega. Tudi Maruša se obdaja s pozitivnostjo, besede poraz skoraj ne uporablja. »Če hočeš biti uspešen na kateremkoli področju, moraš biti pozitivno naravnan. Že od nekdaj sem taka, na stvari gledam s svetle plati. Sicer je to v čisto vsaki situaciji težko, ampak v večini primerov zmorem. Iz vseh pa se nekaj naučim.«

Po poškodbi ahilove tetive februarja 2016, zaradi katere je morala olimpijskim igram pomahati v slovo, se je ne samo pobrala, temveč zamenjala trenerja. »Zaradi izkušnje s poškodbo sem se naučila teči bolj sproščeno, novi trener Tevž Korent pa je veliko bolj pozitiven. Vse okoli mene je zdaj drugače, več pozitivne energije.«

Kdo je zaslužen za njeno vztrajnost in tako svetel pogled na življenjske prepreke? »Morda moj oči, ki ga imam v spominu kot takega. Umrl je, ko sem bila stara devet let. In v mojem spominu je zapisan kot vztrajen in pozitiven. Vedno mi je dajal občutek, da bom zmogla karkoli. Vedno se je potrudil biti potrpežljiv,« se nasmehne sogovornica, ki ima še dva mlajša brata. »Mama je ostala sama s tremi majhnimi otroki, tako da je morala biti zelo močna in jo zelo občudujem. Ne predstavljam si same sebe prehoditi tako težko pot.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.