V predprejšnji oddaji Slovenski pozdrav sta zaželela zdravje vsem glasbenikom do 31. maja in čez, kaj pa če bi brez glasu ostal kateri od vaju?
Blaž: Sem že ostal brez glasu, pravzaprav oba z Darjo. Darja, se spomniš, kako sva enkrat pred oddajo pristala v zdravstvenem domu in prejela nekaj bolečih injekcij, da sva lahko posnela oddajo? Sicer je pa z glasom tako: nič ne pomaga. Samo počitek. Poskusil pa sem že marsikaj. S tem se raje ne bi hvalil.
Darja: Še kako dobro se spominjam tistega snemalnega dne, ko sva v upanju, da naju malce sestavijo, obiskala zdravstveni dom. Se strinjam, da ob izgubi glasu najbolj pomagata počitek in molk. Sama sem že imela 14-dnevni govorni post in pomagalo je.
Bi lahko rekla, da je festival Slovenska polka in valček narodno-zabavna Ema? Je prisotno enako vznemirjenje tako pri tekmovalcih kot pri vaju?
Blaž: Vznemirjenja ne manjka. Vse poteka v živo. Vsaka izrečena beseda je takoj doma pri ljudeh. A adrenalin iz človeka najpogosteje potegne tisto najboljše. Če bi bilo mogoče, bi vse oddaje delal v živo. Takrat se kot voditelj najbolj izkažeš, ko tudi sproti rešuješ težave in probleme, ki nastanejo. In verjemite, vedno nastanejo.
Darja: Vznemirjenje se prepleta z navdušenjem, adrenalinom, skrbmi, odgovornostjo. V tistih dveh urah res doživim cel koktajl občutkov. Morda ravno to botruje občutku, da je vsega prehitro konec. Prenos v živo je samo češnja v tem koktajlu. Takoj podpišem, da bi delali vse oddaje v živo. To bi bil poseben »gušt«!
Oba sta navdušena plesalca – kaj vaju prej povleče na plesišče, polka ali salsa? Valček ali rumba?
Blaž: Rad se zavrtim na polko ali valček. A najpogosteje se razmetavam na dober hip-hop komad. Ali pa na dober rock. Nazadnje, ne tako dolgo tega, smo plesali na mizah in šanku. Ja, rad pristanem tam, kjer ni treba. Četudi za srečo razbijemo kakšen kozarec. Težko skrijem temperament in včasih se komaj krotim, a muzika me odnese v neki drugi, vzporeden svet.
Darja: Obožujem ples! Polka ali valček, pa salsa, čačača ... Samo da se pleše. Na poroki sva z Alenom za otvoritveni ples izbrala rumbo. Nekje v meni se skriva strast tudi po kakšnih temperamentnejših korakih, morda kdaj odkorakam tudi kakšen tango.
Raje pojeta valček ali polko?
Blaž: Vse rad pojem. Samo da zazveni lepo večglasno petje. Najraje pojem a cappella, brez inštrumentov, samo glasovi. Ob klavirju, pod oknom, na ulici, takrat se ustvari posebno osebno vzdušje, da se kar naježim. Kot bi se zaljubil. Ko sem bil star 14 let, sem pogosto pel pod oknom, najpogosteje sem dobil od mamic kako klobaso.
Darja: Priznam, da je to malce odvisno od družbe in zabave, na kateri zapojem. Kadar se pleše, skače in vriska, so na vrsti vesele in v njih neizmerno uživam ter ob petju plešem skupaj z ljudmi. Pridejo pa tudi dnevi, ko paše kakšna umirjena, z globokim sporočilom. Še vedno pa priznam, da za obujanje spominov iz klasične pevske šole rada zapojem tudi kakšno antično arijo.
Mnogi, ki takole zviška gledajo na narodno-zabavno glasbo, si besedila iz narodno-zabavnih skladb radi večkrat privoščijo. Ali je vama ostala v spominu kakšna taka hecna vrstica?
Blaž: Slab sem za besedila. Nazadnje sem na nastopu pozabil besedilo polke Ti, moja rožica. Tisočkrat sem pesem zapel, na koncertu pa pozabil. Preprosto pozabil. Katastrofa. Tudi kaj hujšega se je že zgodilo. Da je orkester nehal igrati, ko sem jaz še pel, ker sem pozabil, da je že konec komada.
Darja: Veliko hudomušnosti je v besedilih in to dela našo narodno-zabavno glasbo pestro. Že iz Avsenikovih časov so humorističnim besedilom dajali poudarek s Francem Koširjem in fino je, da takšna, »za nasmejati se«, ostajajo. Na misel mi pade najprej kakšen verz od legendarnega Mira Klinca. On še vedno zna povedati po domače in smešno, in to oplemeniti s krasno melodijo.
Kolikokrat vaju je kakšen valček spravil v jok? Se da komad odpeti s cmokom v grlu in na kaj takrat mislita, da gre cmok stran?
Blaž: Težko je peti s cmokom v grlu ali solzami v očeh. Sem že pel, na pogrebih. Ko so nas prosili svojci, ker je določena pesem pokojnemu res veliko pomenila. Takrat se moraš osredotočiti na pesem, a poditi čustva stran je škoda. Čustva dajo pesmi najlepšo barvo. Četudi se glas zatrese.
Darja: Pri meni je ta cmok kar stalnica. Sem bolj jokave narave. Zajočem na poroki, pa ob kakšnih zahvalnih govorih na okroglih obletnicah, da izgub in pogrebov sploh ne omenjam. Takrat se osredotočim na neko točko, ki si jo izberem v prostoru, in vse misli preusmerim vanjo, da lahko do konca odpojem.
Zarja, št. 21, 21. 5. 2019
