Vrhničanka je v mladosti trenirala košarko, nikoli ritmične gimnastike, čeprav je bila njena mama trenerka prav te discipline. Ko se je Špela poškodovala, se je iz nuje, da nekaj počne, pridružila maminim treningom in se priučila trenerskega dela. Kot kaže njena pot, neverjetno uspešno! Medtem je končala srednjo pedagoško šolo, se naučila italijanščine kot varuška v Italiji in nato v Ljubljani diplomirala iz novinarstva. V videmskem klubu je sedaj glavna trenerka, a najprej je morala na dno. »Povabili so me na potapljajočo se ladjo, da se z njimi potopim. Bili so v prvi ligi, imeli dobre tekmovalke, vendar nisem vedela, da so ob mojem prihodu doživljali razpad generacije, kar je sicer pričakovan cikel v življenju nekega kluba.«
Iz najvišje lige je padla v najnižjo, vendar so bili z njo v klubu zadovoljni, dekleta pa so jo imela rada. Na koncu je ostala s štirimi tekmovalkami in delodajalcem postavila vprašanje: Ali lahko vpeljem svoj sistem? Tako si je začela sama izbirati tekmovalke in pomočnice. Ne trenira po starostnih kategorijah, temveč ima na kupu najboljše telovadke vseh generacij. »Najmlajše se tako kar spotoma vse naučijo od večjih, starejše tekmovalke pa vidijo v mladosti in gibčnosti drugo motivacijo. Ta sistem krasno deluje!« pravi Špela, ki ima danes v klubu 250 deklet, v svoji skupini kar 24 tekmovalk v prvi ligi, ki se redno uvrščajo na zmagovalni oder.
Piše zgodovino. V zgodovino italijanske gimnastike se vpisuje kot po tekočem traku: prispevala je k prvi individualni mladinski medalji za Italijo na evropskih prvenstvih – in to kar štiri (dve bronasti in dve srebrni), leta 2016 prvi mladinski individualni zmagi, nato je z Alexandro leta 2017 že prvo leto v članski konkurenci pobrala štiri medalje na tekmah svetovnega pokala, lani pa so se Italijani prvič v 26 letih veselili medalje na svetovnem prvenstvu. Alexandra je prebila led, osvojila bron in izzvala čustveno reakcijo svoje trenerke. Pri športnih komentatorjih je Špela s svojo spontanostjo in iskrenim veseljem požela precej simpatij, odziv pa so pripisovali njenemu italijanskemu temperamentu. »Bo kar slovenski! Saj mi skačemo, kajne,« se smeje in opisuje tretje mesto na svetovnem prvenstvu kot zadetek na loteriji. »To je bil iskren odziv nekoga, ki o takem uspehu ni niti drznil sanjati! Nisem si mislila, da bom v svojem življenju doživela kaj takega. Vedela sem, da je Alexandra dobra, a na medaljo si nisem drznila pomisliti.«
Posebna deklica. Kaj bi bilo, če Špela takrat enajstletne deklice ne bi vzela pod svoje okrilje? Kot mednarodna sodnica jo je opazila na neki tekmi in jo primerjala s svojimi tekmovalkami, nato pa se je zgodil klic neke gospe, ki je delala v tovarni blizu Vidma. Čez počitnice so želeli iz Romunije pripeljati svojo hčer, ki trenira ritmično gimnastiko in treningov med počitnicami seveda ne sme zanemariti. Ali lahko to počne pri Špeli, je vprašala Alexandrina mama. Špela je prikimala in v dekletcu takoj prepoznala tisto nadarjeno tekmovalko, ki si jo je zapomnila. Alexandrina mama je potem vprašala, ali bi lahko hči pri njih trenirala za stalno. Ker pa starši delajo dobro uro vožnje stran od dvorane, sta Špela in njen mož vzela dekle pod svojo streho (brezplačno, op. a.), da je lahko trenirala. Ne, takšna dejanja niso običajna, vendar je Špela videla, da je deklica nekaj posebnega.
Več v Zarji, št. 21, 21. 5. 2019