Že pot na štajerski konec na sončen dan je navdihujoča. Le zakaj se večkrat ne peljemo v te lepe konce? Tik pred Mariborom smo zavili proti Lenartu in nedaleč od tam zagledali jezero, v katerem je menda polno krapov, smo izvedeli kasneje. Kraj je nepričakovano presenečal s čarobnostjo. Po hribu navzgor smo se vzpeli, da smo prispeli v Vukovje, kjer sta si v nekdaj zapuščeni domačiji svoj prostor pod soncem našla akademski slikar, krajinar Rado Jerič, in njegova žena Sonja, nekdaj babica, ki je na svet spravila kar lepo število otrok, pa se je potem prekvalificirala, diplomirala, da je lahko pomagala otrokom s posebnimi potrebami, predvsem pa svoji družini. Zadnja leta, kot je povedal njen Rado, skrbi predvsem za to, da se širi dober glas o umetniški domačiji Soraj in njenem poslanstvu, ki je, da združuje umetnike, jih spodbuja in navdihuje, da odgovore iščejo ter najdejo v naravi. »Oh, kako lepo je tukaj tudi pozimi,« je rekel Rado. »Kot bi bila nekje na Kornatih,« je bila navdušena Sonja. »Iz oblačkov, ki se spustijo nad jezero, gledajo samo posamezni grički, kot kornatski otočki, pri naju pa ..., ja, pri naju pa je sončni raj. Soraj.«
Čarovniške zeli. Z ganka, dozidanega kasneje, kjer zakonca Jerič preživljata največ časa, se vidi na jezero, ne zaostaja pa tudi pogled proti notranjosti hiše, v prostor, kjer s stropa visi več kot sto čarovnic. Kasneje sta Rado in Sonja povedala, kako je z njimi. Pred leti, ko sta bila njuna otroka Manja in Damijan še manjša, je Rado sam naredil avtodom. Prvega iz tovornjaka, drugega pa iz kombija. Družinica je, kadar je le lahko, potovala in obiskovala tuje dežele. Iz vsake je njihova mami prinesla čarovnico. Te zdaj visijo kot spomini na lepa doživetja. Poti so vsem veliko dale. Oče Rado je iskal galerije, a je kmalu ugotovil, da ne potrebuje nobenega zemljevida, če ima s sabo sina Damjana. Ta je že kot otrok imel neverjetno prostorsko orientacijo. Zato ni naključje, da je postal odličen kartograf. Hči Manja je prva podedovala umetniške gene po očetu, kot tudi obe vnukinji, se je strinjala Sonja. Manja, likovna pedagoginja, pri Sorajevih v poletnem času organizira mednarodne delavnice, ki ljudem prinašajo nove poglede na bivanje. Rdeča nit je stik z naravo, ki ga okrepijo gongi in razne terapije, tudi šamanska znanja, predvsem pa igra pri Jeričevih veliko vlogo ogenj. A vrnimo se prej še k čarovniškim zelem, ki smo jih okušali za Jeričevo mizo.
Novodobna čarovnica Sonja. Najprej limonin liker, pa konopljin, potem v domače žganje namočena vinska rutica. Ta zdravi tudi srčne rane, je prepričana Sonja, predvsem pa trebušne krče in glavobol. Gospa Sonja je novodobna čarovnica. Človek ji ne more nehati gledati v oči. Veliko bolj prizemljeni gospod akademik se je že pred mnogo leti prepričal, da ima njegova Sonja čarovniške sposobnosti. In odtlej vanje ne dvomi. Poškodoval si je oči, prav tedaj, ko je izdeloval avtodom. Bolelo je, ničesar ni videl, Sonja se spomni, da mu je pomagalo šentjanževo olje. Pri njihovi hiši vse zdravstvene težave pozdravijo z domačimi pripravki. Sonja izdeluje kreme, čaje, likerje, pijejo domače vino, jejo doma pripravljene jedi, iz sestavin, nabranih okoli hiše. Nas je na tisti dan s pečenimi jabolki, potem ko smo se najedli skute s semeni in domačega narezka, postregel Rado, ki kar ni prišel na vrsto z besedo, a se je zdelo, da ga to prav nič ne moti. Očaran nad pokrajino, ki jo lahko vsak občuduje, je v zadnjih letih izgubil tudi potrebo, da bi njeno lepoto potvarjal na platno. Tako popolno je vse.
Več v Zarji št. 44, 30. 10. 2018.
