Za tisti dan, ko smo šli na izlet, je bilo napovedano malo oblačno in vetrovno, sicer pa bo v redu. Kul, smo si rekli in pustili dežnike doma. Če takole tavaš med spomeniki in gostilnami, je vsaka dodatna teža odveč, smo si rekli. Ko pa smo v ljubkem obmorskem mestecu zlezli iz avtobusa, je dobesedno scalo. Fak. Zatekli smo se pod nekakšen napušč in se razgledali naokoli. Bil je čas, ko so se trgovine s spominki in drugimi prepotrebnimi rečmi začele odpirati. Vsi, prav vsi trgovci v ulici ob morju so potisnili pred vrata velikanske posode, polne dežnikov. Trgovska žilica je začela utripati že navsezgodaj zjutraj.
Hitro smo se raztepli pod strehe trgovin in začeli izbirati primeren dežnik. Za večino je bil to najcenejši dežnik, ker jih imamo doma (zaradi »ustreznih« vremenskih napovedi) praviloma celo kopico. Ampak obmorci so se zares potrudili in nam dali na ogled vse mogoče, od dežničkov za drobcene kitajske otroke pa do parazolov, pod katere se lahko stlači srednje rejena štiričlanska družina. Opazila sem, da sopotnica iz avtobusa, ki je sedela poleg mene, ogleduje prav te. Ni jih razpirala, da bi videla prekrasen dizajn, ampak je merila predvsem njihovo dolžino, ostrino konice in moč držala. Z vsakim dežnikom je tudi mahala naokoli, kot da bi trenirala azijske borilne veščine, kar žvižgalo je po zraku. Ko je končno izbrala, se je pokazalo sonce. Dežnik je odnesla v avtobus.
»Saj ga nisi niti odprla, sploh ne veš, kaj si kupila,« sem se je lotila. »Jaz kupujem po posebnih kriterijih,« je odvrnila. »Ravnokar se mi je polomil zadnji dežnik za nočne sprehode, zato je bil skrajni čas, da kupim novega.« Nočne sprehode, sem se začudila. In potem je seveda sledila zgodba, ki jo je z veseljem poslušal ves avtobus.
Več v Zarji št. 44, 30. 10. 2018.
