Osemindvajsetletna Štajerka poleg angleščine govori še rusko in francosko, razume pa tudi zasavsko, saj se s kamikazo iz Kisovca druži že deset let, na polovici sta postala par. Preden smo Zarjo poslali v tisk, nismo vedeli, katero lovoriko si bo letos prikolesaril Roglič, a eno je jasno: je pisec slovenske kolesarske zgodovine in car. Njegova Lora takisto – pustila je svojo pot, da bi po njegovi stopala z njim.
Za kratek pogovor sva se dogovarjali par dni, saj je v tistih sicer prelepih francoskih zakotjih nemalo težav z elektriko in signalom, in ga izvedli prav na dan 17. etape. Zvenela je utrujeno, kar pa ni čudno, saj za svojim kolesarjem rine v tiste skoraj navpične hribe s kolesom, se ob silovitem zaviranju spušča nazaj v dolino, zažene avtodom in se poda na prizorišče naslednje etape. Iz dneva v dan, tri tedne. Popolna navijačica.
Kot nekdanji športnici, trenirala je biatlon in odbojko (malo pa še suvala kroglo), katere oče je bil vrhunski biatlonec, je tale reč z malce norimi športniki kar jasna. Zato se ne sprašuje, kaj je njenemu dragemu tega treba, se pa večkrat udari po buči, zakaj mu je spet nasedla, da gresta na dopust. Vedno gre za eno samo ljubo švicanje. Ko so jo v sedmem razredu vprašali, kaj si želi postati, ko bo velika, je skromno odgovorila: »Rada bi bila srečna.« Če se danes ozre nazaj, pa bi pred srednjo šolo naredila ovinek in postala slaščičarka. Danes je magistrica evropskih študij.
Popolnoma ste se prilagodili Primoževi poti, kajne?
Zagotovo. Če bi bila to moja pot, bi delala kaj iz svoje študijske smeri oziroma v prevajalstvu. Na začetku si ne misliš, da bo zveza z vrhunskim športnikom tako strašna sprememba, a pozneje ugotoviš, da se boš moral prilagoditi. Če hočeš imeti vsaj nekaj od skupnega življenja, drugače niti ne bo šlo. Bolj kot gre v profesionalizem, težje je. Prišla sem do točke, ko sem se morala odločiti: ali bom skočila v vodo in zaplavala v drugo smer ali bom dvakrat nesrečna. Prvič, ker bi bila vedno sama, in drugič, ker bi razmišljala, da bi lahko s svojo prisotnostjo pomagala, pripomogla k uspehom. Pri tem mislim predvsem na psihološki učinek.
Katera je vaša vloga na tokratni dirki po Franciji? Imate kakšne posebne zadolžitve?
Nimam posebne vloge razen te, ki sem jo omenila – psihološko. Tudi mi – z mano sta še brat in prijateljica, prej so bili z nami moji in Primoževi starši – se na svoj način borimo. To Primož ve in to zavedanje mu njegovo garaško delo precej olajša. Vedno ima neki dnevni cilj in v te vključi tudi nas.
Pred časom ste dejali: »Tam sem, kjer je rekel, da moram biti.« Ste nekakšna njegova muza oziroma nagrada na koncu dneva?
»Mogoče. Ne ravno muza, ampak neki vmesni cilj, zaradi katerega lažje pride do pravega cilja – to pa res.
Potem ste bolj njegova vaba?
(smeh) Mentalna, ja. Dvomim, da me med temi tisoči ljudmi sploh vidi – čeprav mi je včeraj rekel, da me je. Ampak samo to, da ve, da sem tam nekje, je velik plus.
Je pa zame veliko lažje, če nisem sama, da imam družbo, saj moram z avtodomom prevoziti ogromno kilometrov, se postaviti v kolono takoj po etapi in se potem prestaviti 300 km čez te gorske prelaze do drugega cilja in iskati prostor, kjer čakaš do naslednjega cilja … in tako naprej do konca tritedenske dirke.
Sami vozite avtodom po teh ozkih, zavitih gorskih cestah! Primož ima pa res srečo, da ste tako pripravni. Ste že od nekdaj tako »gajstni«?
Ja, in to se z njim ni nič spremenilo. Morda je celo to razlog, da sva pristala skupaj. Ravno včeraj smo se mi trije navijači pogovarjali, ali so še kje kakšne punce, bratje in prijatelji kolesarjev, ki gredo v vse te klance s kolesom. Skoraj nikoli ne moreš priti do vrha, včeraj pa nas je na poti še do konca premočilo, potem smo tam čakali pet ur in nato smo se morali še spustiti v dolino. A na koncu je vse kot ena velika dogodivščina, ki je čez mesec ali leto dober vir smeha. To je avanturistična zgodba, ki je ne bi zamenjala za drugačen življenjski slog.
Spuščati se po teh strmih klancih nazaj v dolino …
Ko smo včeraj po mokri cesti gonili v hrib, smo izkusili spolzek teren že navzgor in sem pomislila, joj, kako bomo prišli dol! Včeraj je bilo tudi med profesionalci par neprijetnih padcev. Na srečo se je potem cesta posušila.
Primož usodnih padcev še ni izkusil. Vas je zelo strah ali ste se s tem že naučili živeti?
To je edina stvar, ki je še nisem sprejela. Zelo me je strah. Težko gledam spuste in ko dirka postane nervozna, ko so hitrosti res velike – tega se še nisem navadila. Na srečo imam ob takih trenutkih po navadi zraven koga, ki me tako dobro pozna, da naredi pravo stvar, da mi je lažje. Se pa trudim tudi sama vedno bolj razumeti, da je to del tega športa, da tako pač je in da na to ne morem vplivati. Je pa to lažje reči kot storiti.
Več v Zarji št. 31, 31. 7. 2018.
