Njena ovinkasta pot, polna ovir, jo je prisilila k rasti in raziskovanju. Popisala jo je v zajetni knjigi, ki se bere kot scenarij za hollywoodsko uspešnico. Predvsem pa si je v 40 letih delovanja nabrala toliko znanja in modrosti, da je prava enciklopedija, ki ji veljavo priznavajo tudi nekateri zdravniki, predvsem tisti širokega duha in pogleda na svet. Na pomoč jo kličejo obupani starši, ki ne vedo, kako bi še pomagali svojim (avtističnim) otrokom, ko odpove klasična medicina. Lone je v Ljubljano prišla na povabilo Nataše Kos Križmančič, ki je edina licencirana učiteljica metode sorensensistemTM v Sloveniji in poleg šole obrazne refleksoterapije vodi svoj terapevtski studio. Nedavno sta pripravili prvi festival obrazne refleksoterapije in doživel je velik odziv.
Prisluhnite svojim občutkom. »Vse se začne z občutkom. Kjerkoli, v družini, službi, med prijatelji … Občutim strah, ker se nekaj dogaja, jezo, žalost, skrb, frustriranost, ki se le stopnjujejo. Če smo nenehno zaskrbljeni, ker želijo v pehanju za dobičkom v službi več od nas, smo nenehno v stresu, da nam ne bo uspelo. Bojimo se, kaj se bo zgodilo, če ne dosežemo norme. Nas bodo odpustili? To se naseli v možganih, obenem pa poruši hormonsko ravnovesje v telesu. Zviševati se začne krvni sladkor, pojavi se diabetes. Z naraščanjem zaskrbljenosti prihaja do depresije in kemija v telesu privede do izgorelosti. Nekdo drug ima občutke strahu zaradi zlorab v otroštvu, boji se, da se mu bo to ponovilo. Razvije se travma, ki sega v odraslost in ima hude posledice. Od človeka do človeka je odvisno, kako bo zbolel, če ne bo nič spremenil in bo pustil, da stres postane kroničen,« pravi Lone, za katero se zdi, da je nič ne more spraviti iz tira.
Bolni ljudje so odličen posel. »Od moje mladosti, ko sem opazovala staranje svoje stare mame, se je spremenilo veliko stvari. Vse bolj pa se mi zdi, da se ljudje sami brišemo s tega sveta. Še nikoli ni bilo toliko imunskih bolezni, sladkorne, alzheimerjeve, avtizma in drugih, za katerimi zbolevajo vse mlajši ljudje. Ni prijetno slišati, toda vse bolj se mi zdi, da nekdo ustvarja vse te bolezni zaradi biznisa, kajti bolezen je vedno odličen način za služenje denarja. Boljši od prostitucije, oboroževanja, nafte. Kot da bi šlo za vnaprej pripravljen načrt ljudem vsiliti življenjski slog, v katerem se v želji po materialnem zaganjajo kot hrčki v kolesu. Obenem pa je na Zemlji približno 15 odstotkov preveč ljudi, ki se jih je treba nekako znebiti. Bolni ljudje so odličen posel,« ugotavlja malce cinično, a trezno.
Pomoči ljudem se je lotila naključno. Kot refleksoterapevtka je deset let delala na Danskem, tam se je prvič poročila, pa tudi ločila. Za novo ljubeznijo je šla v Argentino. Rodila je tri otroke. Sin je imel hude epileptične napade in začela je študirati, kaj bi mu lahko pomagalo, saj je klasična medicina odpovedala. Njeno znanje se je širilo, k njej je prihajalo čedalje več ljudi. »Tisto so bili osupljivi časi. Bila sem prva in edina refleksoterapevtka v Južni Ameriki. Ljudje so se začeli k meni množično zatekati po pomoč. Delala sem tako z običajnimi ljudmi kot invalidi. K meni so prihajale množice, mislim, da skupaj več kot 150.000 ljudi. Posvetila sem se raziskovanju možganov in možganskih poškodb ter iskala načine po vsem svetu, kako bi lahko našla še kaj novega, kar bi pomagalo,« se spominja. V osebnem življenju se je morala spopasti še z eno osebno preizkušnjo – hčerko je njen oče spolno zlorabljal in morala je ukrepati. Odločila se je za novo selitev, tokrat v Barcelono, kjer je še danes. Vmes se je še dvakrat spopadla z rakom.
Neverjetno težke preizkušnje. »Ko sem študirala vzhodne medicine, sem se naučila, da različni ljudje različno reagirajo na življenjske preizkušnje, eni so šibki, drugi pa močni, vendar se ne sme opredeljevati, kaj je dobro in kaj slabo, saj jim je to dano že ob rojstvu. Ko se nekaterim ljudem zgodijo težke stvari, otrpnejo in čakajo, da bo minilo. Sama sem borka, nenehno v gibanju, in to me je rešilo. Vsake toliko sem otrpnila, toda le za nekaj ur, nato pa sem nadaljevala svoja prizadevanja. Ljudje hitro zbolimo, vendar je pot okrevanja dolgotrajna. Sama sem dolgo v glavi vozila z 290 kilometri na uro! Nisem mogla obdržati fokusa, vsa sem bila razpršena in raztrgana na tisoč koščkov. Nisem imela časa za nič in nikogar, zdelo se mi je, da moram vse narediti. Šele rak me je streznil in upočasnil. Ko sem refleksoterapijo uporabila na sebi, sem že po prvi terapiji postala mirnejša. Takšna sem tudi učinkovitejša in imam čas za vse. Ohranjam fokus in koncentracijo.« Bolezen je bila opozorilo, da si ne sme privoščiti, da bo prišlo do raka v četrtem stadiju, in da sebe postavi na prvo mesto. Danes je ni več strah, da bo dobila raka, prvih pet let pa je ves čas razmišljala in analizirala, kaj vse se ji lahko zgodi in kdaj se bo ponovilo. »V nekem trenutku, ko sem se začela ob premišljevanju spet tresti, sem se odločila, da neham s temi mislimi. V meni se je nekaj prelomilo in sem zaupala samo še svojemu telesu. Če mi je namenjeno, da bom zbolela, me bo že opozorilo. Vendar že 26 let nisem bila pri zdravniku, razen ko sem bila zaradi izrednega dogodka v stresu in sem padla po tekočih stopnicah ter si trikrat zlomila roko in nogo. Pa še takrat bi se lahko izteklo drugače, če bi se prej umirila,« pripoveduje Lone, ki po vsem svetu učinkovito širi svojo mrežo pomoči ljudem. »Povezala sem se z ljudmi in jih naučila svojih metod. Skupaj smo močnejši in pomagamo veliko ljudem.«
Kaj se dogaja z otroki? Pri delu opaža, da ima vse več otrok težave, ki so jih nekoč pripisovali starejšim. V zadnjih desetletjih se vse več otrok sooča s posledicami sodobnega sloga življenja, vse več se jih zapira vase. Ne uspejo izraziti in razviti svojih potencialov; imajo čustvene težave in doživljajo hude stiske ob soočanju z zahtevami tako v šoli kot doma. So pod velikim stresom, ne zaradi službe kot odrasli, toda od njih se toliko pričakuje, da so v stresu že mnogi štiriletniki. Starši jih želijo čim bolje pripraviti in usposobiti za življenje, da jim poleg šole ali vrtca od osmih do treh vsako popoldne nakopljejo vsaj še eno dejavnost – glasbeno šolo, šport, to ali ono delavnico, tečaj. Otrok pa pod pritiskom, ali bo vse to zmogel in dosegel pričakovanja staršev. Ne dovolimo jim več biti preprosto otroci, temveč jim življenje načrtujemo do zadnje podrobnosti. Tako se pri veliko otrocih razvije t. i. socialni avtizem, ki je povezan s slabo prehrano ali stresnimi dogodki v družini, kot je denimo ločitev staršev, eden največjih problemov današnjega časa.
Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.
