O sebi mama Tina, kot jo kliče Luka, pravi, da nikoli ni bila posebno športen tip. »Rada sem hodila v hribe, osvojila sem tudi Triglav, športi, kot so nogomet, rokomet in košarka, me pa nikoli niso zanimali. Ko je Luka začel igrati za Real, se je pa to spremenilo. Zdaj, če sem le doma, gledam vse tekme, ki jih igra. In navijam! Otroci so mi kupili novo televizijo in me naročili dodatno na neke športne programe, da lahko 'ujamem' Lukijeve tekme,« odgovori mama Tina na vprašanje, ali spremlja pravnukovo športno pot.

Mečejo na napačen koš! Lani, pred evropskim prvenstvom v košarki, je slovenska reprezentanca igrala tudi nekaj prijateljskih tekem. Eno od njih je v ljubljanskih Stožicah spremljalo celotno Lukovo »pleme«, vsa razširjena družina, bratranci in sestrične, da o teti Marti, ki svojega nečaka prav obožuje, ne govorimo. Tekmo si je ogledala tudi prababica. Imela sem srečo, da je sedela zraven mene, saj me je vso tekmo zelo zabavala. Ko je naša ekipa prišla na parket, se je nagnila k meni in me vprašala, ali kaj vidim njenega Luko. Ker je takrat še imela sivo mreno na očeh (zdaj je uspešno operirana!), je namreč bolj slabo videla. Rekla sem ji, naj spremlja lepega fanta, ki pod hlačkami nosi črne pajkice. Kmalu ga je ugledala in črne pajkice, ki jih je nosil edini, so bile odličen prepoznavni znak za mamo Tino, da je lahko sledila norim košarkarskim vragolijam svojega pravnuka. Ob prvem zadetem košu se je spet nagnila k meni in me vprašala, kateri koš morajo napadati naši. Ko sem ji povedala tudi to, je potem samo še navijala; za gospo njenih let precej živahno!

Po drugi tretjini, ko sta se na parketu zamenjali strani, je bila po nekaj koših čisto zmedena. Spet se mi je približala in mi zavpila v uho: »Ti, kaj pa delajo, a se jim je zmešalo, da mečejo v napačen koš!?« Treba ji je bilo razložiti o zamenjavi košev sredi igre. Zdaj osnovna pravila že obvlada in zares uživa ob gledanju prenosov tekem. Ker je zelo živahna, težko sedi prikovana pred zaslonom vso tekmo. Občasno vstane, malce »pobrklja« okoli in se spet vrne ter gleda naprej.

Pa ne me basat! Še ena zelo simpatična stvar se je zgodila na že omenjeni prijateljski tekmi v Stožicah. Naša reprezentanca je premagala Hrvaško in veselje po tekmi je bilo neizmerno. Z Lukovo teto Marto in mamo Tino smo se skozi množico navdušencev prebijale do ceste, kjer naj bi nas čakali preostali člani Lukove družine.  Ko smo se prerivale mimo gruče zelo razpoloženih navijačev, nas je eden od njih začel nagovarjati, naj se fotografiramo z njimi. Kar tako, za šalo. Najprej smo ga zavrnile, češ, kaj se boste slikali s starejšimi občankami, poiščite si mlada in fletna dekleta in se slikajte z njimi! Ker pa so bili fantje vztrajni in zelo simpatični, smo klonile in jim ustregle. Naredili smo nekaj skupinskih fotografij in fantje so se nam začeli zahvaljevati. Potem pa sem jih vprašala, ali vedo, s kom so se fotografirali. Seveda niso imeli pojma. Ko sem jim »izdala«, da je tale starejša gospa prababica Luke Dončića, so zazevali in zavpili, ne me basat, saj ne mislite resno! Ko so končno dojeli, da je to res, so začeli huronsko kričati od navdušenja in kar naenkrat je bilo osem dedcev v polkrogu na kolenih, klanjajoč se pred mamo Tino! Prizor za bogove! Opazila sem, da je bilo gospe Kaučič precej nerodno, ampak čisto na tiho je pa tudi uživala. Ko pa sem izdala še, da je druga gospa Lukova teta Marta, so pa fantje znoreli od navdušenja!

Prve lepe obleke. Kristina Kaučič pravi, da zelo rada živi, čeprav je morala v svojem dolgem življenju skozi marsikatero težko preizkušnjo. Rojena je bila v družino z devetimi otroki, trije so umrli že pred njenim rojstvom. V hiši so poleg njihove družine živeli stara mama, tri tete in dva strica. »Kolikor se spomnim, sem imela lepo otroštvo. Najbolj se spominjam svoje mame, ki je bila lepa in vitka ženska, vsi smo jo občudovali,« se vrne v mladost. Doma je živela do devetega leta, nato pa je odšla za pestrno v Mursko Središče ter tam ostala leto dni. Kmalu je »padla« v oči bogatim trgovcem z veliko trgovino z mešanim blagom in pri njih se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Po končanem osnovnem šolanju so jo vzeli za vajenko v njihovi trgovini in jo naučili vseh skrivnosti tega poklica. Sprejeli so jo za svojo in zanjo lepo skrbeli. Mlada Tina, kot so jo klicali, je bila pri prijaznih trgovcih do svojega 16. leta. »Bilo mi je lepo, uživala sem, da sem lahko svoj zaslužek porabila za lepe obleke. Že takrat sem bila rada lepo oblečena,« pripoveduje. Enkrat na teden je hodila na obisk k domačim.

»Ugrabljena«. Šestnajstletna Tina je slovela kot čedna in modno oblečena mladenka in pri marsikom, zlasti pri dekletih v svoji domači vasi ter daljnih sorodnicah, je včasih vzbujala malce zavisti. Neke nedelje, ko je spet prišla na obisk domov, so jo povabile na izlet, češ, pridi, se bomo peljale s kombijem. Kristina je seveda bila za izlet. Kasneje se je izkazalo, da so jo tako rekoč ugrabile. Pristala je v Medvodah, kjer so takrat ravno gradili hidrocentralo v Mavčičah in so potrebovali delovno silo. Tina se je zdela primerna za delo v kuhinji, pravzaprav za strežbo hrane delavcem, ker je bila sposobna, pa še čedna zraven. Kaj boš pri tistem trgovcu, tu bodi! In so jo kar pustili v Medvodah. Gospa Kaučič je še danes prepričana, da so ji to zakuhali iz ljubosumja.  

Prometna nesreča je spremenila vse. Pa se je mladenka znašla tudi v tisti situaciji, imela je službo, solidno je zaslužila in si uredila življenje. Tu je spoznala tudi ljubezen svojega življenja, Francija, ki so ga vsi klicali Franček. »O, kako dober človek je bil. In lep, ni za povedat!« se razgovori mama Tina, ki pravi, da je vsaka stvar za kaj dobra. Njene na začetku osovražene Medvode so postale kraj, kjer je spoznala svojo veliko ljubezen. Poročila sta se, dobila najprej Marto, štiri leta kasneje pa še Mileno. Družina se je preselila v Ljubljano. In tako sta srečno živela do konca svojih dni … Ja, če bi živela v pravljici, v resnici pa je bilo drugače. Grozna prometna nesreča je vzela življenje Frančku, takrat staremu nekaj več kot dvaintrideset let. Kristina je ostala sama z dvema deklicama.

Borka. »Še danes ne vem, kako sem preživela,« tiho pripoveduje. »Denarja ni bilo pri hiši, jaz pa sem imela dve hčerki, ki ju je bilo treba spraviti do kruha. Kljub neizmerni žalosti sem vedela, da moram delati, da je vse odvisno od mene, saj sem bila sama za vse, dekletoma pa sem bila mama in oče hkrati.« Kristina je bila takrat v službi v tovarni Saturnus, delala je v končni kontroli izdelkov. »Veš, takrat so bili drugi časi, takrat je človek še pomenil nekaj. V fabriki so mi šli na roko, lahko sem delala nadure, da sem dodatno zaslužila. Dopoldne sem opravila svojo službo, šla domov, skuhala, 'porihtala' punci, potem pa nazaj v službo. Pa smo preživele!« kar malce s ponosom pove. Očitno je gospa prava borka! In verjetno njeni geni pripomorejo k temu, da je danes tudi Luka tak borec na parketu.

Slavna prababica. Kristina Kaučič pravi, da živi zadovoljno življenje. »Rada živim, čeprav sem že precej stara. Nedolgo tega mi je malo ponagajalo zdravje, sem že mislila, da bom šla rakom žvižgat, pa sem preživela in spet se dobro počutim,« zadovoljno pripoveduje. Kako se počuti kot »slavna« Lukova prababica? »Ah, daj no mir, kakšna slava!« se nasmeje. Potem pa se spomni nedavnega dogodka: »Sem šla mimo našega Mercatorjevega bifeja, dopoldne so tam zunaj pili kavo upokojenci. In sem slišala: ti, a veš, kdo je tale? Očitno je vprašani rekel, da ne ve, zato mu je odgovoril – ja, Dončićeva prababica! Jaz sem se v sebi nasmehnila in šla lepo naprej.«

Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.