»Vse otroštvo sem imela preveč kilogramov, čeprav sem trenirala košarko. Ko je leta 2004 mami zbolela za rakom in je bila slabotna zaradi kemoterapij, sem morala pomagati doma. Oče je namreč težko vse zmogel sam, saj je srčni bolnik. Zato sem opustila vse aktivnosti. V tistem času sem večino časa preživela doma in se tolažila s hrano. Tehtnica mi je takrat pokazala 112, največ pa celo 118 kilogramov. Že pred tem sem imela nekaj zdravstvenih težav, boleli so me tudi sklepi. A ko je mami novembra 2004, ko sem imela 18 let, umrla, sem spoznala in se odločila, da tako ne gre več. V tistih najstniških letih sem bila prepričana, da bi bila mami ponosna name, če bi shujšala. Ta misel mi je vlivala največ moči in poguma. Zato sem se res lotila tega podviga. Pravzaprav sem se tedaj sprva začela namesto s hrano tolažiti s športom, ta mi je pomagal pri prebolevanju boleče izgube,« pripoveduje Sara Štrekelj.
Kar vse vadbe na urniku. Tako je torej pred trinajstimi leti začela korenito spreminjati življenjski slog in navade. »Spoznala sem, da moram shujšati zase, predvsem za svoje zdravje. Ker takrat nisem našla sebi primernih prehranskih načrtov za hujšanje, sem iz vsakdanjega jedilnika izločila vse, kar redi, najprej kruh. Jedla sem veliko zelenjave in popila veliko vode. Seveda je bilo težko.«
V športu je nato našla trajno rešitev. Kljub odvečnim kilogramom se je namreč vedno rada gibala. »Začela sem večkrat na teden vaditi na eliptičnem kolesu, v toplejših mesecih pa redno kolesariti. Ko sem že izgubila nekaj kilogramov, sem se vpisala na fitnes in obiskovala vodene vadbe, najraje bodypump. Kakšno popoldne sem šla na vse vadbe na njihovem urniku. Začela sem tudi vaditi z utežmi.«
Za nagrado – premajhna obleka. Z vsakodnevno vadbo so kilogrami lepo kopneli. »Ko sem komu omenila, da bom izgubila 50 kilogramov, se mi je samo smejal. Ker je to res velik podvig, sem si zadala več manjših ciljev. Najprej deset kilogramov, nato še deset in tako naprej, vse do želene teže. Za vsak doseženi cilj sem se nagradila, na primer s premajhno obleko. Ta je bila dodatna spodbuda, da sem nadaljevala dieto. Svoj napredek sem spremljala tudi tako, da sem si zapisovala, v kolikšnem času sem na eliptičnem kolesu prevozila neko razdaljo.« A odvečni kilogrami, pravi, so kopneli čedalje počasneje, zato se kasneje ni več tehtala vsak teden, temveč enkrat na mesec. Tako je lažje ostala motivirana in ni izgubila volje.
V devetih mesecih 50 kilogramov manj! V letu 2005 ji je uspelo izgubiti 50 kilogramov v devetih mesecih! »Najtežje je bilo na začetku. A ko sem se navadila na reden šport, sem ga hitro pogrešala in sem nadaljevala. Zdaj, po vseh teh letih, si ne predstavljam, da ne bi redno trenirala.« A ni šlo le s športom. Odpraviti je morala tudi globlje vzroke za nabiranje kilogramov. »Pred leti sem težko predelala svoja čustva in sem se tolažila s hrano. Zdaj težave najlažje predelam med športom. Občutek, da sem s tem naredila nekaj dobrega zase, me dodatno dvigne. Takrat zmorem vse.«
Po porodu spet v formo – petkrat. Ko si je ustvarila družino in pred dvema letoma že petič postala mama, je imela precej manj časa zase kot med shujševalno dieto. »Med vsako nosečnostjo sem pridobila nekaj kilogramov. Vseskozi sem se rekreirala, a seveda ne tako kot prej. Med nosečnostjo je bilo neprimerno, recimo, dvigovati uteži. Tudi kolesarila nisem toliko, ker sem se bala padcev. Raje sem se sprehajala v naravi. Po vsakem porodu pa sem tudi nekoliko počakala, da je telo ponovno vzpostavilo ravnotežje, šele potem sem spet začela intenzivnejše treninge.«
Odvečna koža se je skrčila. »Po porodu je bila zame pravzaprav največji izziv odvečna koža. Starejša ko sem bila, težje je bilo doseči, da se je spet skrčila. Z vsakim naslednjim porodom sem za to porabila več energije in morala še več vaditi, da sem pridobila toliko mišične mase, da se je koža spet lepo napela. Po vsakem porodu sem zato začela vaditi na sobnem kolesu, nato na eliptičnem in šele nekoliko kasneje sem spet začela dvigovati uteži. Ugotovila sem, da moram vadbo postopoma povečevati ter stopnjevati zahtevnost in intenzivnost. Tudi pri pridobivanju dobre forme po porodu po mojih izkušnjah velja, da se počasi daleč pride.«
Manj ogljikovih hidratov, manj kilogramov. Pri družini s petimi otroki mora seveda prehrano skrbneje načrtovati. »Moj vsakdanji jedilnik je približek diete LCHF, ki vsebuje veliko beljakovin in maščob ter malo ogljikovih hidratov. Ker zdaj nimam toliko časa, da bi za kosilo skuhala več različnih menijev, skuham jedi za družino, zase pa obrok priredim. Kadar na primer skuham bolonjsko omako, za preostale družinske člane skuham še testenine, zase pa namesto teh spečem bučko ali si omako prelijem po solati. Pico, na primer, si prilagodim tako, da testo naredim iz bučke. Še vedno rada pečem slaščice, vendar v zadnjih letih brez sladkorja. Za sladkanje uporabim stevijo. Pripravljam jih brez moke ali iz moke brez glutena, ki ima nizek delež ogljikovih hidratov. Črtanje glutena iz prehrane mi je namreč pomagalo do boljšega zdravja. Z nizkim vnosom ogljikovih hidratov nimam težav z dvigom oziroma nihanjem sladkorja v krvi, zato nimam želje po še več ogljikovih hidratih na krožniku in lažje ostajam vitka.«
Na kolo zase! V dobrih desetih letih je postala še navdušena kolesarka. »Letos se bom že desetič udeležila kolesarskega maratona Franja BTC City. V sobotnem terminu se po navadi z družino z otroki podamo na družinsko-šolski maraton, v nedeljo pa se sama udeležim velikega ali malega kolesarskega maratona Franja. Vendar ne zaradi tekmovanja, to naredim zase.« Vsak drugi dan požene tudi eliptično kolo, če nima dovolj časa za kolesarski trening v naravi, ali se odpravi na vodeno vadbo.
Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.
