Denise, ki ji življenje ni prizanašalo, saj je kar trikrat prebolela raka, je tipična Američanka: odprta in vedno pripravljena tudi najtežje stvari obrniti na šalo. Takoj je priznala, da ji je Slovenija všeč, v Ljubljano je prvič prišla leta 1989, ko sta se z možem tu ustavila na poti iz Dubrovnika v Salzburg, kamor sta na glasbeni festival peljala 250 ljudi. »Mesto je bilo čisto drugačno kot danes, sivo in pusto. Vendar nama je bilo všeč. Najlepše je bilo, ko sva se sprehodila do tržnice in sem kupila sveže češnje, jih oprala ter začela zobati. Potem sem se vrnila še trikrat,« je pripovedovala. Nazadnje pred kratkim, ko je bila pokroviteljica mednarodnega filmskega festivala Hiša strpnosti. »Enkrat je bila tu tudi moja hči s svojo partnerko. Verjamem v strpnost,« je rekla odločna gospa, ki sta ji to lastnost, enako kot bratu dvojčku, s katerim so ju posvojili kot novorojenčka, vsadili njuni starši.

Nepozabno otroštvo. »Moja starša sta židovska priseljenca, ki sta čez lužo prišla iz Evrope. Potem ko je moja mama med drugo svetovno vojno prebolela tuberkulozo in izgubila ledvico, so ji zdravniki povedali, da ne bo mogla imeti otrok. Oče si s tem ni belil glave. Dejal je, nič hudega, jih bova pa posvojila,« je pripovedovala Denise, kako se je začela njena neverjetna življenjska zgodba. Da je posvojena, so ji povedali pri petih letih starosti. »Ni mi bilo všeč, da naj bi imela nekje še eno mamo, saj je bila moja mama, ki me je posvojila, izjemna ženska. Imela me je tako rada, jaz pa njo, da ne bi nikoli hotela h komu drugemu. Ko sem se potolažila, da me ne bodo dali nikamor, nisem več razmišljala o tem, da sem posvojena. Bilo je samoumevno. Imela sem res lepo otroštvo. Moja starša sta bila zelo velikodušna. Veliko smo potovali po svetu in v svojem domu vedno gostili tujce. Nekaj let smo živeli v Venezueli, takrat eni najlepših držav na svetu. Življenje je bilo podobno evropskemu, mimogrede sem se naučila še španščine. Vendar je bila ta država takrat pod diktaturo. Spominjam se, da sem bila stara devet let, ko smo se vračali iz kina in je že bila policijska ura. Vojaki so nas ustavili in očetu naperili puško v glavo. To me je tako pretreslo, da sem sklenila, da bom, če bom le lahko, pomagala čim več ljudem na svetu. Nihče ne bi smel biti ogrožen zaradi ničesar.« Z družino so se nato kmalu vrnili v Ameriko, ona pa se je pri devetnajstih prvič poročila. Mislila je, da bo trajalo za vedno. Medtem ko se sama ni prav nič obremenjevala s tem, da je posvojena, je njenega moža to povsem vrglo iz tira. Dejal ji je celo, da se nikoli ne bi smela poročiti. Kmalu sta se ločila, sama pa se je zaposlila kot učiteljica španščine v srednji šoli, kar je tudi doštudirala.

Trumpov revni sošolec. Nato je spoznala Roberta, Boba, kot so ga klicali prijatelji, in postala njegova žena. Bob je začel kot reven mladenič ter si kasneje pridobil velikansko bogastvo na najvišjih položajih v gigantskih zavarovalnicah Metlife in AIG. Dobršen del ga je z ženo porabil za to, da bi naredil ta svet lepši in boljši. »Njegova kariera je bila pomembnejša, kot da bi si ustvarila svojo profesorsko. Morala sem biti mama otrokoma, poskrbeti za dom in družino, pa tudi za vse, da je Bob lahko nemoteno delal cele dneve. Obljubila sva si, da dokler so otroci majhni, bomo družinsko življenje živeli tako, da bomo vsak večer, ne glede na vse, imeli skupno večerjo. Tega sem se držala skoraj dvajset let. Živeli smo na obrobju New Yorka, on se je vsak dan vozil z vlakom na Manhattan, na Wall Street. Občasno ga je tudi zamudil, jaz in otroka pa smo doma čakali z večerjo. Po večerji sem dala otroka spat, midva pa sva se pogovorila, kaj se mu je dogajalo tisti dan, kaj bi lahko naredil bolje in drugače. Zelo je cenil moje mnenje. Občudovala sem njegovo delavnost, razgledanost, občutek za ljudi. Izhajal je iz revne družine. Vse, kar je imel, si je ustvaril sam. Na vojaški akademiji je bil sošolec Donalda Trumpa, vendar tisti revni s štipendijo, ki je moral za preživetje delati v kuhinji. Koliko je bilo večerij, ko so bogati sošolci imenitno jedli, revni pa so jim stregli! Čez leta, ko se je Bob prigaral med dobro plačane poslovneže, se je ob neki priložnosti Trump obregnil vanj, češ, midva sva bila pa sošolca in sva se družila. Bob mu je rekel, da se ne spomni, saj je on med študijem ves čas delal. Bila sta si zelo različna, nikoli nista bila prijatelja, vedno sta bila na različnih bregovih v razmišljanju in delovanju. Mož je verjel, da moraš vedno dati vse od sebe, da je nekaj vredno le, če je doseženo z delom. V vsaki stvari je znal videti priložnost. Zato je mladim vedno polagal na srce: če vam nekdo ponudi priložnost, jo sprejmite in glejte na to, kot da je nekaj najboljšega, kar se vam je zgodilo. Tako boste rasli in napredovali. Sam je nenehno napredoval v finančni industriji, pri čemer sem ga podpirala in spremljala. Bil je zelo pomemben direktor, rekli so mu korporacijski bojevnik. Dosegel je tako rekoč nemogoče, ko mu je uspelo pred propadom rešiti zavarovalnico AIG.« Tudi Denise je imela veliko zaslug, da je bil Bob tako uspešen. Postal je eden najuspešnejših in najbolje plačanih ameriških poslovnežev, ki pa ni pozabil svojih skromnih začetkov in korenin. Prav tako je bila Denise od nekdaj ženska, ki ji denar ni veliko pomenil, temveč je njegovo dejansko vrednost videla v tem, koliko lahko z njim pomaga ljudem. »Moji starši so se vedno šalili, da sem enako srečna, če mi dajo en dolar ali pa sto.« Oba z možem sta od nekdaj imela izjemen občutek za ljudi v stiski. Svojima otrokoma sta vcepila zavedanje, da na svetu nismo sami, temveč sobivamo, zato moramo misliti tudi na druge.

40 let dobrega in slabega. Z Bobom sta bila poročena skoraj 40 let, do njegove smrti pred tremi leti. Ta jo je zelo prizadela, saj je izgubila ne samo partnerja, temveč tudi sorodno dušo. Vmes sta se razšla, ko je Boba zamikala druga ženska, vendar je bil in ostal ljubezen njenega življenja. Kar nekaj let je skrbela zanj in ga negovala med boleznijo. »Od nekdaj sva se veliko pogovarjala. Nekega dne sva se tudi o tem, da zagotovo ne bi ostala tako dolgo poročena, če se ne bi razšla. Čeprav je bil z drugo, je bilo vsem družinskim članom jasno, da sem jaz njegova žena, mama njegovih otrok, in vsi so to spoštovali. Zadnje obdobje njegovega življenja sva se spet zelo zbližala in še zdaj ne morem preboleti njegove smrti. Nadaljujem njegovo poslanstvo širjenja strpnosti.« Denise tudi sicer življenje ni prizanašalo. Kar trikrat je prebolela raka, in ta izkušnja jo je tudi dodobra zaznamovala. Vsaka bolezen sproti jo je naučila, da v tem življenju ni nič zagotovljenega, predvsem to ne, ali boš dočakal naslednji dan. Bolezen jo je naučila, da živi vsak dan sproti in je hvaležna, da ga dočaka, ter vsak dan dela dobro. V New Yorku je v upravnih odborih skoraj vseh muzejev. Z donacijami podpira njihovo delovanje. »Na svetu smo, da delamo dobro po svojih močeh,« je prepričana Denise, ki kljub sedemdesetim letom, ki jih je dočakala februarja, ne zdrži dolgo pri miru. Njen Bob se je pred desetletji zaljubil v Dubrovnik. V okolici tega mesta, na Lopudu, je kupil in v sedmih letih prenovil »hišo«, če lahko tako rečemo luksuzni vili z mnogimi spalnicami. Njena prenova je trajala kar sedem let. Spremenil jo je v svoj sanjski dom, v katerem je nameraval uživati po upokojitvi. V hiši sta bila srečna in v njej je rada tudi po njegovi smrti. »Tu preživljam poletja, saj je morje, pa tudi obala, precej lepše od tistega v Kaliforniji ali na Floridi. Evropo imam zelo rada, Dubrovnik je idealno izhodišče za potepanje po Italiji in tudi severneje.« Denise je po možu podedovala tudi vinograde na Pelješcu. Njenega Boba je namreč zanimala tudi pridelava vina. Kupil je nekaj zemlje in se s partnerji lotil sajenja trt. Po nekaj letih so pridelali odlično vino dingač. Iz Kalifornije so uvozili in posadili trte sorte zinfandel in tako je mimogrede nastal še en posel. »Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad vinom niti se nanj ne spoznam ne vem koliko. Prav hecno se mi zdi, kadar me prosijo, naj ocenim, kakšno je vino, ki so ga pridelali,« se je smejala. 

Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.