»A bo?« se je očka dvojčkov Sašo Dimc zaskrbljeno ozrl v medicinsko sestro, ko je dve uri po rojstvu Marka in Maše v enoti za intenzivno nego novorojenčkov enemu od njiju v inkubatorju še vedno nameščala cevčice. »Seveda bo!« je odgovorila optimistično in s svojo pozitivno energijo opogumila zaskrbljenega očka. Čeprav je minilo že trinajst let, se z ženo Mojco prvih trenutkov rojstva njunih otrok spominjata, ko bi bilo včeraj. Adrenalin naju je držal pokonci, da sva zmogla, pravita. Otroka sta po rojstvu namreč imela kar nekaj težav, bili so trenutki, ko je njuno življenje viselo na nitki, a mala borca sta zmogla vse ovire, ki so zdaj le še oddaljen spomin. Danes sta sedmošolca, ki sta sicer povsem različna, a se kljub temu odlično razumeta!
Tekst: Katja Božič, foto Andrej Križ
»A vi veste, da sta dva srčka,« je zdravnik presenetil Mojco, ko se je zaradi slabosti in bruhanja znašla v bolnišnici in na prvem ultrazvoku. Novico je sporočila presrečnemu in močno presenečenemu bodočemu očku, potem pa še nekaj dni ostala v bolnišnični oskrbi, na infuziji. Zaradi slabosti je bila od začetka nosečnosti doma. »Po točno treh mesecih pa so težave izginile,« se spominja. Takrat se je sprostila, začela uživati in z velikim veseljem spremljati razvoj svojih otročkov. S Sašem sta ju ljubkovalno poimenovala Mark in Maša, pa čeprav so jima kasneje povedali, da naj bi se rodila dva fantka. Bodoča starša sta prekipevala od pričakovanja in se v petem mesecu Mojčine nosečnosti poročila. Mojca se je dobro počutila, a dobre tri tedne pozneje so se začele težave. »Nameravala sva celo še na poročno potovanje. Dobro, da nisva šla,« se nasmehne Mojca. Natanko tri tedne po poroki ji je namreč ob polnoči odtekla voda. Sašo jo je odpeljal v porodnišnico, in tam je Mojca takoj dobila injekcijo za hitrejši razvoj pljuč obeh otročkov. »Upali so, da bom zdržala vsaj še tri dni, kajti vsak dan več v trebuhu je bil takrat za otroka zelo pomemben.« Saša so poslali domov. Ves zaskrbljen je začel brskati po knjigah, da bi izvedel, koliko so sploh že razviti otroci pri sedemindvajsetih tednih. »Strah me je bilo, da sta morda premajhna, da bi sploh lahko preživela.« Že po nekaj urah ga je Mojca poklicala nazaj v porodnišnico, proti jutru se je porod začel. »Govorili so mi, da imam popadke, jaz pa nisem ničesar čutila. Eno uro, preden sta se otroka rodila, pa so se nenadoma pojavile bolečine, kot bi me nekdo zbombardiral,« se danes smeji Mojca. Pet ur po tistem, ko je prišla v porodnišnico, se je najprej rodila Maša, imela je 880 gramov. »Bil sem povsem zmeden, da je punčka, saj sva pričakovala dva fantka,« se spominja Sašo. Pet minut za njo je na svet pokukal še Mark (970 gramov), ki so ga pred porodom zdravniki skušali obrniti, a jim ni uspelo, zato se je rodil z ritko naprej. »V porodni sobi se je zbrala velika ekipa zdravnikov in sester, vsaj deset jih je bilo,« se spominja Mojca. Medtem ko je Maša takoj zajokala, se je za Marka Sašo pošteno ustrašil, saj je kar nekaj časa trajalo, da je vdihnil in zajokal. V inkubatorju sta oba potrebovala pomoč pri dihanju, sicer pa sta bila na začetku dokaj stabilna. »Vsak dan sva zaskrbljeno vstopala na oddelek, ker nisva vedela, kaj pričakovati,« se spominjata. »Zelo sta nama pomagali in naju opogumljali pozitivna energija in prijaznost sester in zdravnikov na oddelku, oboji so naju vseskozi bodrili. Spodbujali so me, naj ju pobožam, jaz pa si na začetku nisem upal, saj je bil moj prst večji kot njune rokice,« pravi Sašo. Tam sta tudi spoznala, kako pomembni so za preživetje nedonošenih otročkov inkubatorji. Niti pomisliti nočeta, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi bilo, pravita.
Resnejši zaplet. Po nekaj dneh pa so pri obeh otročkih zaznali možgansko krvavitev. Pri Marku se je lepo rešila, pri Maši pa ne povsem in so ostale posledice. Dolgo niso vedeli, kakšne, zato ju je seveda še toliko bolj skrbelo. Milijon vprašanj se je porajalo v njunih mislih, na katera jima ni mogel odgovoriti nihče. Ali bo deklica lahko hodila sama? Bo na invalidskem vozičku? Šele čas bo pokazal, kakšne bodo posledice, so jima dejali. »Na koncu pa nama je eden od zdravnikov le rekel, da bo Maša povsem normalno živela. Morda bo imela nekaj težav pri telovadbi, hujšega pa ne bo, naju je opogumil.« In tako je tudi bilo. Mojca je nekaj dni po porodu odšla domov in vsak dan obiskovala otroka ter odštevala dneve, ko ju bo lahko odpeljala domov. Otroka sta se rodila 20. septembra, in 6. decembra, na Miklavža, je domov najprej prišla Maša, Božiček pa je prinesel še Marka. A že po nekaj dneh je moral nazaj v bolnišnico, ker je imel težave z dihanjem. Z rešilcem so ga z mamico odpeljali v staro pediatrično kliniko, od tam pa so ga naslednji dan prestavili v Klinični center, saj se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Ker je vmes tudi nehal dihati, so ga priključili na respirator. »Komaj sva ga prepoznala, ko sva ga naslednji dan obiskala,« se spominjata. Okužil se je z virusom RSV in zdravnik v Kliničnem centru je predvideval, da ga ima tudi sestrica, zato jima je svetoval, naj jo pripeljeta, da preverijo. Ker ga je res imela, sta tudi njo peljala v staro pediatrično, ponoči pa so jo od tam premestili v Klinični center k bratcu, ker se je tudi njej stanje poslabšalo. »Niti razmišljati nočem, kaj bi se zgodilo, če bi ostala doma,« razmišlja Sašo. Le dva dni po prihodu domov je Maša morala spet v bolnišnico, saj je vse, kar je pojedla, izbruhala. Morala bi na operativni poseg, pa je istočasno dobila še rotavirus, zato so jo preselili na Infekcijsko kliniko. »Sreča v nesreči je bila, da se je zaradi rotavirusa, kot kaže, pozdravilo prejšnje stanje z bruhanjem in poseg ni bil več potreben.« Po vseh teh zapletih se je njihovo življenje končno začelo malo umirjati. »Imeli pa smo še stalne fizioterapije – Mark jih je imel, dokler ni pri osemnajstih mesecih shodil, Maša pa fizioterapije obiskuje še danes.« Ima namreč cerebralno paralizo prve stopnje – malo težav z desno stranjo telesa, a se kljub temu loti vseh športnih aktivnosti. »Na to je verjetno dobro vplival Mark, ki mu je Maša poskušala slediti pri njegovih podvigih.«
Živahna najstnika. Ko so pri dveh letih pri obeh napravili še manjši operativni poseg na srčku – zaprli so jima Botallov vod, sta si Sašo in Mojca res lahko oddahnila. »Prvi dve leti sem skorajda vsak dan jokala. Od nemoči, ker nisem mogla vplivati na zdravje svojih otrok, in skrbi sem bila povsem utrujena in izčrpana. Morda sem imela celo poporodno depresijo, ampak zaradi vsega dogajanja okoli otrok o tem sploh nisem imela časa razmišljati. Kot mnoge mamice sem si porodniški dopust z otrokoma predstavljala s sprehodi in srečanji z drugimi mamicami, a žal smo imeli vsak dan kakšen pregled ali fizioterapije, le petki so bili malo bolj sproščeni. To je bilo res zelo stresno obdobje.« Ob strani so ji stali Sašo in njeni starši, ti so jima zelo pomagali. Kljub temu je komaj čakala, da se vrne v službo, priznava. Ko se je to zgodilo in ko sta šla otroka v vrtec, se je njihovo življenje precej spremenilo. »Otroka sta bila res prava borca, le redkokdaj bolna, tako da našega pediatra skorajda ne poznamo.« Danes sta v sedmem razredu, sta pridna učenca in nimata nobenih učnih težav. »Čeprav sta dvojčka in imata enako vzgojo, sta povsem različna. Mark je bil vedno živahen, nagajiv, srečen otrok, ki je potreboval več pozornosti. Maša pa je bila od nekdaj tipična punčka, pridna, ubogljiva, skrbna. A se zelo dobro razumeta in sta si doma, kar se družbe tiče, povsem samozadostna, čeprav imata seveda tudi veliko prijateljev. Rada sta na morju, uživata v dobrih filmih in dokumentarnih oddajah, ki jih najdeta na Discoveryju. Poleg tega pomagata pri domačih opravilih, celo pri pripravljanju hrane. Prava sončka sta,« zaključuje Mojca, presrečna, da se je po zapletih v prvih dveh letih po rojstvu dvojčkov življenje njihove družine tako lepo uredilo.
OKVIR: Nepogrešljiv za življenje nedonošenčkov. Za prezgodaj rojene otroke so inkubatorji nepogrešljivi in dostikrat edino upanje. V njih preživijo nekaj tednov, lahko pa tudi več mesecev. Zagotavljajo jim toploto, vlago, zaščito pred svetlobo, mikrobi, hrupom in prepihom. Cena sodobnega inkubatorja je primerljiva s ceno avtomobila višjega razreda, pa vendar je to le ena (sicer bistvena) od potrebnih aparatur, ki jih v enoti potrebujejo za varno preživetje nedonošenčkov. »Število inkubatorjev niti ni tako kritično, kot je njihova starost. Od dvaindvajsetih inkubatorjev jih je vsaj deset starejših od petnajst let, nekateri pa so celo starejši kot ta oddelek, kar pomeni, da imajo trideset let,« nam je povedala vodja enote za intenzivno terapijo in nego nedonošenčkov v ljubljanski porodnišnici dr. Lilijana Kornhauser Cerar. Zato smo se jim pred več kot petimi meseci odločili pomagati z zbiranjem sredstev za nov inkubator. Akcijo konec meseca zaključujemo s slovesno predajo inkubatorja in se vsem, ki ste prepoznali pomembnost teh napravic za življenje naših najmanjših bitjec ter prispevali zanje, najlepše zahvaljujemo.
O
