Izzivi so mu bile zanimive službe. Pogovor začneva z njegovo pestro karierno potjo, na kateri je izbiral različna dela. »Nikoli nisem iskal službe, ampak delo, iskal sem tehnološke izzive, inovativne razvojne projekte. Samo tako lahko strokovno napreduješ. In to so izzivi. To ni menjava služb kot za stavo, kot lahko kdo površno vidi.« V času socializma to sicer ni bilo v navadi, saj so se ljudje držali prvega delovnega mesta do zadnjega delovnega dne, sicer so veljali za čudne, nestanovitne. »Ne samo v socializmu, tudi v kapitalizmu je bilo tako,« me popravi zgovorni sogovornik. »A jaz sem hodil od projekta do projekta. Ko je bil en končan, sem iskal izziv v novem. In vedno so me imeli radi, ker sem lahko pokazal, da sem prejšnjega zaključil. Načini zaposlovanja se s časom spreminjajo, v tujini mnogo hitreje kot pri nas. Moja kariera se je začela v študentskih časih, ker sem se moral sam preživljati. Na počitniško prakso sem šel na Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehnologijo, tam so me tudi zaposlili kot tehnika in tam sem diplomiral leta 1964. Študiral sem elektrotehniko, šibki tok, elektroniko. Takrat še ni bilo računalnikov. Moj prvi projekt je bil koncentrator desetih telefonskih številk, na štiri vode. Štiri linije in deset telefonov, prihranil sem šest linij. Od tam sem šel k vojakom. Ko sem se vrnil, sem iskal naslednji izziv, rutina me ni zanimala. Povabili so me k sanaciji elektrarne Drave …«

Ko mu je doma zmanjkalo izzivov, jih je iskal v tujini, v Švici, od programiranja do avtomatizacije prodajaln. »Te trgovine so bile leta 1968 veliko bolj avtomatizirane, kot so danes naše,« se pohvali in je ponosen, saj je »moral povezati vse računalnike s centralo v Zürichu«. Zadovoljni so bili z njim, ponujali so mu državljanstvo, a je sklenil, da je čas za vrnitev domov, sicer bo tam ostal za vedno. Tako je pristal na Inštitutu Jožef Stefan, postal je šef Računskega centra, bil v Iskri Delti, na IBM in Ministrstvu za obrambo ter v diplomaciji in tako je prispel do upokojitve. Zanimiva pot, prepolna anekdot, a jaz bi se vseeno raje pogovarjala o njegovih šestih porokah in petih ločitvah – že samo za to je treba ogromno energije!

Če ne gre, se je bolje raziti, a ljubil sem vsako. Najprej mi pove zanimivo zgodbo o prav vsaki ženi, a kot rečeno, na koncu je prevladal pragmatizem. Samo nekaj malega je sklenil deliti z vami. »S svojo prvo deklico sem se imel zelo rad in zgodil se nama je sin. Star sem bil 22 let, študent, nisem imel ničesar. Doma so želeli, naj najprej doštudiram, a jaz sem se želel poročiti. Vzel sem dva kovčka in sem šel. Jaz sem delal, inštruiral in študiral, ona je bila zaposlena. Bila je krasna ženska, nič ni bilo narobe z njo. Nisva se razšla v jezi. A sva se oddaljila, jaz sem živel študentsko življenje, ona pa bolj resno.« Tit doda, in ne misli samo prve žene: »Če se dva več ne razumeta, če nastajajo nesoglasja, različni pogledi, potem je bolje, da se razideta.«

Drugi zakon se je končal z nesporazumi. »Dobro sva se razumela, pri njej doma so oddajali študentske sobe, pa sem prišel stanovat k njej. In tako je postala moja druga žena. Nato sem šel delat v Švico, ona je sicer šla z mano in se malo za mano tudi vrnila. Potem so nastajali nesporazumi. In tako se je končal moj drugi zakon.«

Ko še drezam vanj, kako je našel energijo za toliko porok in ločitev, je kratek: »Nerad govorim o svojih ženah. Vsaka je bila nekaj posebnega. Ljubil sem vsako, zato sem se tudi poročil. Zdaj sem srečno poročen in z ženo sva se dogovorila, da se ne spominjam v javnosti svojih prejšnjih. Vsaka je vredna velikega spoštovanja, živijo svoje življenje, imajo svoje družine in prijatelje.«

Več v Zarji št. 8, 20. 2. 2018.