Strahovi pet let mlajšega brata Carla so jo navdihnili, da mu je napisala pravljico v verzih Pogumni lev in jo izdala s pomočjo mame Iris Jeraj Petrca. Najstnica, o kateri bomo zagotovo še slišali, nam je povedala, s kakšnimi strahovi se spopada in kako jih premaguje tudi sama. Naj dodamo še to, da je Paulina tale pogovor izpeljala čisto sama, brez pomoči staršev.
»Čeprav pravijo, da je strah votel in ga okoli nič ni, na vsakogar deluje posebej in se vsak z njim spopada na svoj način. Tudi sama sem se pregrizla čez kup strahov in strahcev. Spominjam se, kako me je bilo strah prvega dne v waldorfski šoli, kamor sem se prešolala po petih letih na OŠ Trnovo. Za spremembo šole sta se odločila moja starša, ko sta videla, kako nesrečna sem v razredu, kako je v meni ugasnila iskrica in kako brezvoljna in depresivna sem postala,« pripoveduje Paulina, ki ni imela težav z učenjem in ocenami, nasprotno, v prvi razred je šla leto pred svojimi vrstniki in je bila ves čas odličnjakinja.
»Kljub vsemu v običajnem sistemu nisem dobro delovala. S sošolkami se nismo razumele, veliko smo se prepirali. Doma sem nato prejokala cele popoldneve. Nisem se znala vključiti med vrstnike, ki so bili naravnani samo na dosežke v šoli in zunajšolskih dejavnostih ter ceniti zgolj zunanji videz. Čutila sem, da sem drugačna, da si želim drugih stvari. Med poletnimi počitnicami po petem razredu v Grčiji sta mi starša povedala, da bom šla prvega septembra v šesti razred na waldorfsko šolo. V prvem trenutku se mi je zazdelo, da mi življenje razpada, ker sem vseeno imela med sošolkami nekaj prijateljic. Bilo me je strah kot hudič, saj ni bilo lahko iti v popolnoma nov razred. Ko sem prvič prestopila vrata učilnice, sem se počutila domače. Začutila sem naklonjenost novih sošolcev in to, da sem očitno 'waldorfski' otrok,« se je spominjala Paulina, ki se je hitro navadila na nov šolski red. Ujela se je s sošolci in sošolkami, na plan je privrela njena ustvarjalnost, všeč ji je, ker v tej šoli veliko pozornosti posvečajo osebnosti učencev in odnosom. »Skoraj vse stvari se naučimo med poukom, popoldne pa imam več časa za druge stvari. Tako na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana obiskujem še sodobni ples in ure klavirja. Učim pa se tudi nemščine,« je razkrila zgovorna najstnica, ki brez težav krmari med delom na dveh osnovnih šolah.
Pomemben dosežek, velika sreča in samozavest. Tako je tudi pravljico v verzih o pogumnem levu napisala mimogrede, kot del šolskega projekta. Učenci so morali izbrati temo. Paulina, ki zna dobro opazovati svet okoli sebe, si je želela storiti nekaj, da se njen mlajši brat ne bi več bal teme. »Mislila sem si, da bi mu napisala knjigo. Ko sem nekega dne še sanjala o miški, levu in pogumu, sem vedela in se odločila, da bom to spravila na papir.« S prvo različico pravljice ni bila najbolj zadovoljna, zdela se ji je dolgočasna. Zato se je znova lotila dela in jo napisala v verzih. Tri mesece je vsak dan pridno pisala rime, pri tem ji je nekoliko pomagal oče. Nato je bilo treba zadevo še ilustrirati. »Nikoli nisem imela talenta za risanje, zato sem iskala nekoga, ki bi mi pri tem pomagal. Dogovorila sem se z mentorico Hano Stupica, ki je res krasna ženska. Dala mi je veliko nasvetov. Naredila sem prve skice, nato pa sva po sproščenem in smeha polnem pogovoru določili, kakšne naj bodo risbe. Ker s prvimi nisem bila najbolj zadovoljna, sem vse narisala še enkrat.« Deklica je znala najti pomoč tudi pri pridobitvi CIP kataložnega zapisa o publikaciji in drugih formalnosti. Mami pa ji je obljubila, da bo knjigo izdala v svojem podjetju.
Več v Zarji št. 3, 16. 1. 2018.
