»Bolezni, astma, bronhitis in alergije, ki so me spremljali vse otroštvo, so mi po eni strani veliko vzeli, po drugi pa veliko dali. Dvomim, da bi brez vseh težav, ki sem jih moral v življenju premagati, razvil tolikšno mero trme in zagnanosti,« pripoveduje Sandi Bitenc, ki je danes specialist funkcionalne medicine (ta se ne ukvarja s simptomi, temveč išče vzroke bolezni).
»Zaradi bolezni sem bil hospitaliziran že pri devetih mesecih starosti. Astma in bronhitis veljata za neozdravljiva. Pri meni je astma vztrajala tudi v zgodnja dvajseta leta. Kljub posebnim zdravilom, ki so jih moji starši takrat uvažali iz Avstrije, se je stanje le malo izboljšalo. Večino časa sem bil prisiljen preživeti v sobi, saj sem bil alergičen na skoraj ves cvetni prah. Šport je bil zame kot astmatika prepovedan. Takrat je namreč veljalo, da športna aktivnost lahko sproži astmatični napad, zato sem imel v šoli vedno opravičeno telovadbo. V otroštvu je moj vsakdan tako zajemal gledanje televizije, igranje računalnika in sladkarije. Veliko sem bil bolan. Izmenjavala so se obdobja, ko sem bil doma na antibiotikih, potem spet kak teden v šoli in tako naprej.« V drugem razredu je bil zaradi bolezni odsoten več kot polovico šolskega leta.
Kmalu je bil še pretežek. Težave so se vrstile. »Premalo gibanja in nezdrava hrana sta me že v osnovni šoli pripeljala tudi do odvečne telesne teže. Danes to ni več nič posebnega. A takrat sva bila v razredu le dva izmed tridesetih debela in tarča stalnih zbadljivk. Ko mi je zdravnica na šolskem pregledu rekla, da moram shujšati in manj jesti, sem ob prihodu domov najprej izpraznil pol hladilnika. V srednji šoli zaradi hitre rasti nisem imel težav s previsoko težo, a le do 18. leta, ko sem v treh letih pridobil 20 odvečnih kilogramov. Večinoma se jedel pire krompir, ocvrta piščančja bedrca in čokolado.« Nato se je vendarle preizkusil v nekaterih športih: nekaj časa je vozil BMX, hodil h gimnastiki, poskusil tek na 600 metrov. Vendar jih je zaradi neuspehov hitro opustil, pa tudi odvečne teže se z njimi ni znebil.
Prevzelo ga je potapljanje na vdih. Leta 2000, pri 20 letih, pa ga je povsem prevzelo potapljanje na vdih. Začel se je preizkušati v tem športu in prvič dosegel dobre rezultate. To je bila zanj velika prelomnica v življenju. »Vse otroštvo nisem bil v nobenem športu zares dober, pravzaprav sem bil daleč pod povprečjem. A že od otroštva, ko sem prvič videl film Velika modrina, me je fasciniralo potapljanje na vdih. Prevzela sta me lepota in skrivnostnost morskih globin ter občutek, da bi bil lahko končno v nečem dober. V potapljanju na vdih sem bil v tistem obdobju med boljšimi, zato sem želel postati še boljši. Najboljši!« S potapljanjem na vdih se je začel končno gibati, porabljati kalorije, dvigovati svojo fizično pripravljenost, hkrati pa je izpilil pravilno dihanje in treniral svoj um.
Izgubil je 20 kilogramov. Leto kasneje, v letu 2001, je zaradi želje po še boljših rezultatih v potapljanju na vdih shujšal kar za 20 kilogramov. »Vsekakor je bila zame ena pomembnejših sprememb ta, da sem z jedilnika popolnoma črtal čokolado ter ves sladkor in sladila. V treh mesecih sem izgubil 20 kilogramov, kar je tudi pripomoglo k boljšemu zdravju. Nato se je začel lov za boljšimi športnimi dosežki, in ko sem postal osebni trener, tudi za več mišične mase.«
Pred prvo tekmo v potapljanju na vdih je moral na zdravniški pregled in na tekmi predložiti potrdilo, da je sposoben za take napore. »Prvi zdravnik, ki sem ga prosil za potrdilo, me je odslovil z besedami, da če se bom kot astmatik ukvarjal s tem, bom umrl. Podobno je bilo še pri dveh naslednjih, šele četrti mi je napisal potrdilo. Ko sem se na tekmi nato vrgel v vodo, so mi po glavi odmevale zdravnikove besede: Umrl boš. Ne, ne bom, sem si tedaj rekel in osvojil drugo mesto.«
Preklopil je iz »ne zmorem« v »zmorem«! Vztrajnost se mu je izplačala. »Dotlej mi nihče nikoli ni rekel, da bi lahko živel brez bolezni, zato sploh nisem razmišljal, da bi to bilo mogoče. A moja največja sprememba v tistem obdobju je bila zagotovo ta, da sem iz »ne zmorem« v glavi preklopil v »zmorem«. Naenkrat so se mi začela odpirati vsa vrata. Kljub vse večjim zahtevam se je stres zmanjšal, saj sem bil prepričan, da bom zmogel. Tako sem samodejno spremenil svojo identiteto iz bolnega otroka v zdravega odraslega. In tako se še danes vsak dan posebej zavestno odločam za zdravje.«
Bolezen se je umaknila. Z veliko gibanja, treningi s potapljanjem na vdih in mnogo spremembami v prehrani so vsi njegovi dotedanji bolezenski simptomi izzveneli. »Z vse pogostejšo telesno aktivnostjo so se težave postopoma zmanjševale. Bolezen se je takrat nekako umaknila. Opustil sem lahko vsa zdravila. Končno sem lahko zaživel svobodno, brez zdravstvenih omejitev. Zdaj že več kot 15 let nisem imel nobenega astmatičnega napada. Od takrat tudi ne jemljem več nobenih zdravil in nič več ne potrebujem inhalatorja ob sebi. To je bilo ob otroških in mladostniških skrbeh, ali imam v žepu poln inhalator, zame tako, kot bi odvrgel velik kamen iz nahrbtnika.«
Presegel je vse dotedanje težave. »K temu je verjetno veliko pripomoglo tudi to, da mi nikoli v življenju ni bilo nič dano, postreženo na pladnju. Zmeraj sem se moral za vse boriti in velikokrat sem izkusil poraz. A ko sem enkrat začutil uspeh, ga nisem več želel izpustiti iz rok. Za strah in bolečino tako ni bilo več prostora v mojem življenju. Obenem sem imel srečo, da so me v pravem času obdajali pravi ljudje, me podpirali, potegnili s seboj, mi pokazali, kako je prav in kaj vse je mogoče.«
Osvojil je več naslovov državnega prvaka. Sandi Bitenc je tako postajal vse uspešnejši športnik, z izjemnimi rezultati. Leta 2005 je v potapljanju na vdih postal državni prvak skupno, v vseh disciplinah. Leta 2006 je v potapljanju na vdih postal državni prvak v dinamiki s plavutmi in skupno, v dinamiki s plavutmi je postavil tudi državni rekord! Do teh izjemnih uspehov in do vrha so mu poleg vztrajnosti in trdne volje pomagale tudi hude preizkušnje, ki jih je v življenju prestal zaradi kronične astme.
»Pri astmatičnem napadu se popolnoma iz mirnega začneš dušiti na svežem zraku. To je grozno, kot v mučilnih prizorih v filmih, ko nekomu držijo glavo pod vodo in mu dajo le malo časa za dihanje. Med astmatičnim napadom poskusiš vdihniti, a v pljuča dobiš tako malo zraka, da se preprosto dušiš. Pri potapljanju na vdih se v to stanje spraviš zavestno. Mentalno je to eden najnapornejših športov, saj se zmeraj boriš proti primarnemu človeškemu nagonu po dihanju, po preživetju. Ravno astma me je vse otroštvo pripravljala na to, kar sem doživel med ekstremnim potapljanjem na vdih, na tisti čas, ko sem bil brez zraka. Zato je bilo to zame lažje, tako fiziološko kot psihološko. Obenem sta pravilno dihanje in samokontrola osnova za dobre potope na vdih, hkrati pa osnova za kontroliranje astmatičnega napada. S tehnikami, ki se uporabljajo pri potapljanju na vdih, lahko tudi dobro kontroliraš astmatične napade. Večina zdravnikov se z menoj verjetno ne bo strinjala, govorim le iz lastnih izkušenj.«
Več v Zarji št. 1, 3. 1. 2018.
