»V naši družini ni nobenega pevca ali glasbenika. Res pa je, da je mama od malega rada poslušala opero. Takrat še na ploščah. Sama sem pri petih letih dobila kaseto Joseja Carrerasa z božičnimi pesmimi, in to se mi je zdelo nekaj najlepšega. Nato sem kot mnoga dekleta pela v zborih v cerkvi in šoli ter hodila na tekmovanja, a se mi še sanjalo ni, da bo to moja pot. Moja deset let starejša sestra je doštudirala likovno pedagogiko. Mami se je ena umetnica v hiši zdela dovolj, zato mi je položila na dušo, naj grem raje študirat kaj uporabnejšega. In ker sem od nekdaj imela posluh za jezike, sem se vpisala na študij nemščine in angleščine na mariborski pedagoški fakulteti. Moja mama je bila samohranilka, zato sem od nekdaj tudi delala, da sem ji vsaj malo olajšala vsakdan. Nikoli pa ne bom pozabila, kako se je začela moja pevska pot. Stara sem bila dvajset let, mamina prijateljica, ki je bila solistka, je omenila, da iščejo v mariborski operi honorarne zboristke. Rekla mi je, naj pridem na avdicijo. Res sem šla in me je skoraj kap, ko so mi veleli, naj jim nekaj zapojem. Povedala sem jim, da sem doslej pela le pop stvari, in upala, da bo zadoščala pesem moje takratne najljubše pevke Ane Oxa. Debelo so me pogledali in mi v roke potisnili note, a mi niso nič pomagale, saj jih nisem znala brati. Nisem se dala odgnati. Potolažila sem jih, da se hitro učim in da lahko zvečer že pridem na vajo. Čez tri dni sem že vse znala na pamet in lahko delala, kjer so drugi ostali. Takrat sem tudi slišala peti Dragico Kovačič, ta je pela vlogo Eboli v Verdijevem Don Karlu. V hipu me je očarala in zaželela sem si, da bi enkrat tudi jaz znala tako krasno peti,« se spominja. Odločila se je, da bo šla v glasbeno šolo.

Profesor je verjel vanjo. Dve leti se je šolala pri Biserki Petkovič, nato pa je slišala peti baritonista Maura Augustinija, in ta jo je povsem »sezul«. »Pel je z neverjetno lahkoto. Šla sem k njemu in se mu ponudila za učenko. Ko danes gledam nazaj, se smejim sama sebi, kako naivna, a hkrati pogumna sem bila. Nisem imela še nobenega opernega nastavka, vendar me je profesor vseeno poslušal in pristal, da bo delal z mano. Dve leti sem se vozila k njemu v Italijo in trdo sva delala.« Sprva ji je bilo težko, saj ni ubrala klasične poti, Akademije za glasbo, vendar je bila ves čas neomajna in trdno odločena, da se bo naučila peti. Drugega učitelja si ni izbrala, saj bi se učiteljske metode križale in učenje ne bi bilo tako uspešno.

»Trikrat na leto, ko sem s petjem v zboru mariborske Opere in delom v turistični agenciji zaslužila dovolj denarja, sem se vozila k njemu v Trbiž. Moj profesor govori samo italijansko, zato sem se mimogrede morala naučiti še italijanščine. Delala sva uro in pol dopoldne in še enkrat toliko popoldne. Vse ure sem snemala, da sem doma poslušala posnetke in vadila, vadila … Dvanajst let sem študirala s svojim profesorjem,« se spominja. Leta 2005 je dobila prvo malo vlogo Klotilde v operi Norma, obenem pa je pela še v zboru. Kasneje so se začele nizati manjše vloge in mislila je, da je na konju. »Leta 2008 se je zamenjalo umetniško vodstvo te operne hiše, in novemu vodji, ki me ni poznal, nisem bila všeč. Potem ko sem bila devet let noč in dan v gledališču, so me, ker nisem bila redno zaposlena in nisem imela avtorske pogodbe solista, vrgli na cesto. Leto in pol mi je bilo zelo hudo, nato pa sem to nekako sprejela in začela iskati druge poti. Nekaj pa je bilo gotovo, nikdar nisem podvomila, da bi šla delat kaj drugega kot peti,« pripoveduje. Odšla je v Italijo, se učila pri svojem profesorju naprej in začela navezovati stike z agencijami, ki posredujejo operne pevce, hoditi na tekmovanja in avdicije ter v gledališčih spraševala za delo.

Ko se začne obračati … »Leta 2010 se je zgodilo neverjetno. Šla sem na tekmovanje v Padovo, prišla v polfinale, slišal me je peti umetniški vodja iz slovite opere La Fenice v Benetkah. Ko sem prišla domov, me je čakalo elektronsko sporočilo s povabilom za petje v desetih predstavah! To je bilo neverjetno. Nato je sledil še en angažma in spet nekaj razočaranj, ko so mi na avdicijah dejali, da nisem mezosopranistka, temveč sopranistka. Profesorja sem vprašala, ali bi poskusila še s tem. Spoznala sem, da je moj glas dozorel. S trdim delom je prišla na dan moja narava.« Pred petimi leti je dobila prvo sopransko vlogo v Plesu v maskah v glavnem torinskem gledališču in jo odlično odpela. Mislila je, da se ji bodo s tem odprla vrata, a se je grdo uštela. Eno leto je zaman hodila po avdicijah. Zamenjala je agencijo, ki je skrbela za njene angažmaje. Da bi preživela, je sprejela vsako delo, med drugim je šla za eno leto delat v Belgijo. »Prevzela sem organizacijo dela in potovanj za simfonični orkester. Muka mi je bilo delati stvari, ki me niso zanimale. Bilo mi je hudo, saj sem se težko prebijala, Belgija pa je še hudičevo draga. Skoraj me je potolklo, ko mi je umetniški vodja orkestra dejal, da sem že toliko stara in naj kar pozabim na svojo pevsko pot, češ, če se do sedaj ni nič zgodilo, se tudi ne bo. Nisem ga poslušala, temveč sem vztrajala. Prigovarjala sem si, da če letos nimam sreče, bo pa prišla drugo leto.«

Preboj se je zgodil pred tremi leti, ko so jo poklicali iz mariborske Opere, ali bi na njihovi japonski turneji »vskočila« v vlogi Amneris v Aidi. Pred tem so jo zavrnili, saj so imeli za to vlogo že štiri pevke. Vseeno jo je umetniški vodja Simon Krečič vprašal, ali bi bila pripravljena vskočiti, če bo treba. Ko je ena od pevk zbolela, so ji sporočili, naj bo naslednji dan v Tokiu. Šla je na pot in brez vaje odpela pred tri tisoč ljudmi. »Po tistem se mi je končno odprlo. Vloge so se začele vrstiti, ne samo v Mariboru, temveč tudi po Italiji in drugod po svetu. Ena vrata so odprla druga in tako sem prišla v Verono.« Nastop v areni je bil še posebej zahteven zaradi težavne akustike, neznosne vročine in velikanskega odra, od koder se orkestra skoraj ne vidi.  Na oder se je spustila po strmih stopnicah, strah jo je bilo, da se ne bi zapletla v velik in širok kostum ter padla. Orkestra skoraj ni slišala, gledala je dirigenta, da je vedela, kdaj mora peti. A Rebeka je kot za šalo opravila z vsem in zraven uživala.

Več v reviji Zarja, 30. oktober 2017