Veste, kakšen privilegij je, da so nam dosegljivi takole od blizu, ko pa si jih želijo na mnogih koncih sveta?! Naj že končno pridejo v ZDA, jim pišejo, čeprav so tam že navduševali leta 2013. Pa so ljudje še žejni njihove glasbe, in ne pozabimo – njihove energije, njihovega navdušenja. Pevce seveda poganja ljubezen do glasbe, neusahljiva lakota po tistih norih in edinstvenih občutkih, ki jih preplavijo na odru, ko odpojejo zadnji ton in držijo v pesti nekajtisočglavo občinstvo. Ampak brez prijateljstva med člani, ki se na tri ure trajajočih vajah dobivajo dvakrat na teden, ne bi bili to, kar so. Perpetuum Jazzile je strast in je način življenja.
Če so vsi tako zgovorni kot naši trije sogovorniki Nataša Jovanović, Klemen Brezavšček in Karin Možina, mora vladati na vajah stroga disciplina, saj drugače neukrotljivo žubori. »Perpetuum Jazzile ni samo vokalna skupina, je tudi socialno-humanistična skupina, ki izboljšuje življenja. Nikoli nimamo dovolj PJ!« s smehom v očeh, a resno pove Nataša. Ne blefira, saj se od njih ne more ločiti že 21 let, ko se je takrat še zboru Gaudeamus pod vodstvom Marka Tirana pridružila zaradi oglasa v časopisu.
»Člani se med sabo zelo razlikujemo, najdete vse od zdravnikov, strojnikov, akademskih glasbenikov do gospodinj, in prav v tej skupini sem se naučila sprejemati drugačnost – kakorkoli čudno se morda sliši. Tukaj sem spoznala ljudi, s katerimi bi se sicer najbrž težko srečala,« prida Novogoričanka Karin, ki je del družine PJ osem let, medtem ko se je Klemen iz Kranja vanjo »rodil« pred šestimi leti. Med pogovorom dobim občutek, da bi o njihovih prigodah lahko napisali knjigo ali vsaj strip, ampak najpomembnejša zgodba ta hip je poleg čakalnice za grammyjevsko nominacijo tista o prihajajočem koncertu Le Spectacle.
Spektakel glasov in luči
Koliko dela je vloženega v pripravo takega koncerta, se ne da izmeriti v urah, poleg rednih vaj so imeli še intenzivne, na te sta prišla tudi belgijska kreativca, režiser avstralskega rodu Martin Michel in koreografinja Brigitte Derks, ki sta s članico PJ in »hišno« koreografinjo Nastjo Vodenik pripravila koreografske novosti, popolno gibalno preobrazbo.
Z belgijskimi umetnikoma, ki sta jih vzpodbudila k premiku v vizualno-plesni podobi, so jih povezali belgijski partnerji, ki so najprej postali navdušenci nad Perpetuum Jazzile in se jih pripeljali poslušat na enega izmed slovenskih koncertov, nato pa še v Švico. Potem pa sta jim kar organizirala koncerte v Bruslju, Parizu in Antwerpnu.
Več v reviji Zarja, 30. oktober 2017
