Danska monarhija, ena najstarejših na svetu, ne slovi po škandalih. A zdaj so le dobili enega – pravzaprav bolj škandalček kot škandal – banalnega, butastega in povsem otročjega: kraljičin mož princ Henrik je kujavo izjavil, da noče biti pokopan poleg svoje žene. Noče, pa konec! Za kazen, ker ga kraljica Margrethe v petdesetih letih zakona ni hotela obravnavati kot sebi enakega in mu ni podelila kraljevskega naslova. Zato bo morala v pouk in svarilo drugim diskriminirajočim kraljicam za vso večnost sama ležati v grobu.
Ha!
En prostor v grobnici katedrale Roskilde, v kateri že od sredine 16. stoletja pokopavajo danske kralje, bo ostal prazen. V sarkofagu, ki so ga dali posebej za kraljevi par izdelati slovitemu danskemu umetniku Bjørnu Nørgaardu, bo kraljica Margrethe nekega dne ležala sama. Njen mož Henrik, Francoz po rodu, se bo sicer dal pokopati na Danskem, je oznanil, ampak ne poleg žene, o ne! »Človek, ki ni enakovreden svoji ženi, ni vreden, da leži v istem grobu,« je rekel užaljeni princ.

Kraljica je krotko objavila, da njegovo željo sprejema. Ne, svojih pogrebnih načrtov ne namerava spremeniti.

Tečka. Zamera se je počasi kuhala desetletja – triinosemdesetletni princ Henrik svoji sedeminsedemdesetletni ženi že dolgodolgodolgo zameri, da mu je podelila premalo časti, predvsem pa to, da ga nikoli ni dala oklicati za kralja. Čeprav jo je prosil.

In prosil in prosil. Ona pa nič.

Ob rojstvu – leta 1934 blizu Bordeauxa v Franciji– je bil čisto navaden Henri Marie Jean André de Laborde de Monpezat, in čeprav se njegova družina razglaša za grofovsko, je njihov plemiški naslov majav in povsem neuraden. Princeso Margrethe, takrat še prestolonaslednico, je spoznal, ko je bil (že enkrat ločen) diplomat v Londonu. Pred njuno poroko leta 1967 se je odpovedal svojemu imenu, državljanstvu in (katoliški) veri, postal je Henrik, Danec in protestant. Oh, in danski princ. Leta 2005 je dobil še naslov »prince consort«, to je princ, ki je poročen z vladajočo kraljico. Do takrat, ko je Margrethe pet let po poroki nasledila svojega očeta na prestolu in postala kraljica, sta imela že dva sinova, princa Frederika in princa Joakima.

Aprila lani se je Henrik odpovedal naslovu princa in oznanil, da se je upokojil. Večino svojih protokolarnih zadolžitev je odložil že nekaj mesecev prej. Nikakor pa se ne more znebiti neuradnega naslova »največja kraljevska tečka«, ki se ga drži že desetletja. Henrik je bil s svojim življenjem in položajem že dolgo nezadovoljen. In tega sploh ni skrival.

Hitro užaljeni princ je z dramatičnimi dejanji čiste nedestilirane užaljenosti že večkrat razveselil Dance, ki se iz kujavega tankokožnega plemiča strašansko radi norčujejo. Na primer leta 2002, ko je pobegnil nazaj v rodno Francijo, potem ko je bil namesto odsotne kraljice za uradnega gostitelja novoletne zabave določen njegov starejši sin, prestolonaslednik Frederik. Da se počuti »degradiranega in ponižanega«, je potožil v srce zadeti Henrik. »Že mnogo let sem na Danskem številka dve in s to vlogo sem zadovoljen, nočem pa po toliko letih biti odrinjen na tretje mesto.« Kraljica Margrethe ga je priletela tolažit. V Franciji se je kujal tri tedne.

Leta 2015, ko je kraljica slavila svoj 75. rojstni dan, je morala z balkona kraljeve palače podanikom otožno mahati čisto sama. Henrik je bil uradno odsoten zaradi bolezni. Neuradno so ga videli počitnikovati v Benetkah.

Njegov naslov prvorazredne kraljevske tečke se zdi več kot zaslužen.

Spolna diskriminacija. Kronično užaljeni Henrik si razboleno dušo spet hladi v Franciji, kjer zadnja leta v svojem vinogradu preživlja precej več časa kot na Danskem. Podložnikom njegove žene je moral razlog tokratnega pobega sporočiti tiskovni predstavnik dvora: »Odločitev, da ne bo pokopan poleg kraljice, je logična posledica tega, da ni bil enakopraven s svojo ženo, da ni imel naslova in vloge, ki ju je želel.«

Bolj zgovoren je bil Henrik s tujimi novinarji: »Jezi me, da sem predmet diskriminacije. Danska, sicer znana kot velika braniteljica enakopravnosti med spoloma, očitno nima nobenega problema s tem, da ima soproge za manj vredne od njihovih žena.«

V eni stvari ima tečni Henrik prav: za kralje in za kraljice ne veljajo ista pravila. Poznamo dve vrsti kraljic, ena je vladajoča kraljica, kot sta zdaj danska Margrethe ali britanska Elizabeta II. ali kot sta bili angleški Elizabeta I. in Viktorija. Druga vrsta kraljice je tista, ki ne vlada, naslov nosi zato, ker je poročena s kraljem, na primer belgijska Mathilde ali španska Letizia. V večini svetovnih monarhij velja pravilo, da ženska, ki je poročena s kraljem, samodejno dobi naslov kraljice. Pri moških je drugače: kralj je tisti, ki vlada, moški, ki se poroči z vladajočo kraljico, pa praviloma ne dobi kraljevskega naslova, v večini primerov postane »prince consort« ali izjemoma »king consort«, lahko dobi tudi kakšen drug naslov ali pa sploh ničesar. Do kraljevskega naslova pa se kraljičin mož ne more dokopati. Danskemu Henriku jim tega očitno ni uspelo zadovoljivo pojasniti.

Več v Zarji št. 33, 15.8.2017