Je zanimiva, bojevita, zgovorna ženska, ki te niti za hip ne neha gledati naravnost v oči. Od tebe pričakuje hitra, drzna, neposredna vprašanja. Odgovarja na dolgo, a strastno in zavzeto. Skoraj nič se ne smeje, a v njenem tonu je ves čas cinizem. Na koncu pogovora mi »off the record« zaupa zelo osebne stvari. Počaščena sem. Ameriška ženska aktivistka, pisateljica, piska spletnega dnevnika, na dan najinega intervjuja je dopolnila 65 let, piše za reviji Harper's in Playboy, delala je v Ameriškem prirodoslovnem muzeju, a je zaradi potovanj in aktivizma delo pustila. Tudi sama je bila polna predsodkov do starih in staranja, polna starizma in staromrzništva. Zato se jih je lotila z vsemi močmi – in s knjigo Lepota let. Tako kot se je pred leti, medtem ko se je ločevala, lotila zakonskega statusa žensk.
Pa začniva z enim najpomembnejših vprašanj! Pravite, da starejši ljudje prav tako seksajo. Lahko to malo podrobneje pojasnite, ali ste opravili kakšne raziskave?
Jaz sem seksualno aktivna! Prav tako pa poznam statistiko o spolno prenosljivih boleznih, še posebno o HIV, kar sicer ni zelo vesel odgovor na vaše vprašanje – ampak vse te bolezni močno naraščajo pri populaciji, stari nad petdeset let. In pri tej populaciji gre za seks, ne za zlorabo drog. Boljše vprašanje bi bilo, zakaj smo sploh presenečeni nad tem podatkom. Zakaj bi nehali seksati? V teh letih res nehamo delati otroke, a koliko seksa pa je namenjenega temu, da delamo otroke? Če si star dvajset let, ne prav veliko. Seks je dejanje, izvor užitka, in tudi če ni dejanje samo – spolni odnos, je pa dotikanje. Nikoli nismo prestari za to, da bi si želeli dotika, nikoli nismo prestari za potrebo, da bi bili intimni. To je osnovna človekova potreba, želja, ki jo imamo vse življenje. Ta želja ostaja kljub predsodkom, da so starejši ljudje telesno neprivlačni. Predsodki, da so zgubani ljudje grdi, pa so zelo močni. In ti predsodki delajo to populacijo manj človeško.
Torej moramo pozabiti predsodke in reči: tudi starejši ljudje so lepi.
Tako je: starejši so lepi, mlajši so lepi, črni so lepi, beli so lepi. Lepota je povsod. Gube so zemljevid življenja, ki pripovedujejo fantastične zgodbe. Zakaj bi bilo to grdo? Ljudje, ki to pravijo, so iz lepotne industrije, tisti, ki vam želijo prodati kozmetične izdelke in lepotne operacije, da bi popravili nekaj, kar sploh ni težava. Težava je le, če se tega sramuješ. Oprali so nam možgane. Zato prosim ljudi, naj bodo bolj velikodušni, bolj mili pri obsodbah – samih sebe ali drugih starejših, ženske so pri tem še bolj stroge in kritične kot moški.
Pred kratkim sta mi dve starejši ženski rekli, da starost ni lepa.
Starejši ljudje so lahko najbolj »staristični« od vseh. Tega predsodka ni lahko prerasti. Kultura nas vse življenje bombardira s sporočili, da je staro grdo, nepotrebno, neuporabno, slabo. In kar ti dve ženski občutita, je resnično. To je njuna izkušnja. A poglejmo, od kod izvira ideja o grdoti staranja: od kozmetične industrije! Nekaj dejstev pa je pri staranju res negativnih, težkih: izguba starih prijateljev, nekateri deli telesa ne delujejo več tako, kot so, to je zelo resnično. Toda jaz s to svojo knjigo poskušam dopovedati, pokazati, koliko lažje in bolj prijetno bi bilo staranje, če bi lahko odmislili, odvrnili, izbrisali ta socialna sporočila. Tako kot pravim: ni vagina tista, ki otežuje ženski življenje, ampak seksizem. Tako kot ni ljubezen do moškega tista, ki gejevskemu moškemu greni življenje, ampak homofobija. In prav tako to, da se ti nabirajo leta, staranja ne dela tako groznega, kot ga dela groznega starizem. Saj tudi mladih let ni tako lahko preživeti, mar ne? Biti star je težko zaradi starizma, biti ženska je težko zaradi seksizma, biti gej je težko zaradi homofobije. Družbeno okolje naredi te stvari težke. Rasizem povzroči, da obarvani ljudje živijo teže. In to se da spremeniti, da najprej sam gledaš na te stvari drugače in s tem povzročiš, da še drugi ljudje gledajo na to drugače, in tako se počasi spremeni celotna kultura.
V knjigi trdite, da so starejši ljudje bolj srečni kot drugi, da smo srečni čisto na začetku in proti koncu življenja. Ta trditev se mi zdi nenavadna.
O tem obstaja mnogo študij. Tudi jaz tega najprej nisem mogla verjeti, a obstaja »krivulja« življenja, krivulja sreče, zadovoljstva v življenju, in ta kaže natančno to. No, verjetno ta podatek ne drži, če ste zelo bolni proti koncu življenja, a na splošno drži. In osupljivo je, da je to resnično v kulturi, ki pravi, da ni dobro biti star. Predstavljajte si to krivuljo, če ne bi bilo predsodkov. Najprej sem mislila, da to o sreči velja, če si zdrav, če si bogat, če živiš v Ameriki … a ni tako. Ta krivulja velja za ves svet, velja za Tanzanijo, za vse razrede in zakonske statuse, to pa zato, ker staranje tako vpliva na starajoče se možgane. Takšna je pač funkcija staranja, takšno je staranje samo po sebi. Ne velja čisto za vse, ampak za večino. Ko si star, se lažje spopadaš z negativnimi čustvi, bolj si stabilen, manj te je strah, majhne stvari te ne motijo, prioritete so drugačne. Psihologija, ki stoji za tem, je: dlje ko ljudje živijo, manj se bojijo smrti. To je povezano. Govorimo o starosti nad 80 let. Ko se zavedaš, da se ti čas izteka, živiš bolj v sedanjosti, tako kot mladi, ki imajo usodno bolezen. Zato so starejši srečnejši, podobno kot otroci – ker živijo v tem trenutku.
Več v Zarji, št. 31, 1. 8. 2017
