Robert Pauletta, ustanovitelj in nekdanji profesor na Šoli uporabnih umetnosti in oblikovanja v Pulju ter nekdanji voditelj Multimedijskega centra Luka, je človek, ki ne bo pospravil jader, ko se približuje nevihta, čeprav se zaveda marsičesa neprijetnega, kar ga lahko doleti. Pluje naprej. Zase, za ljudi in za ideale, v katere verjame. Vedno znova. Rezultati so impresivni, dotaknejo se tudi številnih tistih, ki bi
Vedno ste bili zelo dejavni, iz vaše biografije razberem, kako veliko ste dali Premanturi in Pulju kot mestu. Vam je bil dejaven odnos do družbe položen v zibelko?
Rodil sem v Premanturi. Ne zamenjam je za noben drug kraj na svetu! Tudi moj oče (Ivan Pauletta, op. a.) se je rodil tu. Po njegovi liniji smo vsestranski.
Vse do pred petimi, šestimi leti sem bil zelo dejaven, potem pa sem se malo umaknil. Preveč je bilo. V nekem trenutku se je vse popolnoma spremenilo – na vseh področjih. Saj veste sami, kajne? Prišle so druge generacije, medčloveški odnosi so postajali vse bolj napeti. Rekel sem si: moj klic sta umetnost in slikarstvo, imam atelje, poskušal bom živeti samo od tega. Imam status profesionalnega umetnika. Samo v ateljeju sem od 2009 – takrat sem se nekako umaknil iz družbenega življenja.
Nekako umaknil? Komu ste jo nazadnje zagodli?
(Vzame si čas za premislek. Nasmehne se.) Eden je bil moj poskus v podjetništvu. To mi res ne gre. Drugi pa je dosegel pozitiven premik. Leta 2009 je bila politična kampanja, lokalne volitve. Vsi so bili proti Bushu, jaz pa sem šel malo proti stranki, ki jo je zasnoval moj oče. Rezerviral sem si deset najboljših plakatnih mest za svojo umetnost. Mesec dni pred kampanjo me kliče tajnik stranke: 'Robi, imaš vse najboljše panoje v mestu, mi pa jih potrebujemo za volitve.' 'Ni težav. Lahko vam jih odstopim, samo refundirali mi boste.' Čudi se ceni. 'Ja, podražilo se je.' (smeh) Čez dva tedna me pokliče in pove, da je predrago. Moji plakati so bili bolj kot poezija, nekaj besed s polno asociacij. Lokalne asociacije, lokalni izrazi. Nič eksplicitnega, toda vsem je bilo vse jasno. Ko sem se v času kampanje vračal z Dunaja, pa sem opazil, da so plakate umaknili iz Pulja. Kličem na reklamno agencijo. Rekli so: 'Prijavili ste umetnost, naredili ste politično propagando in tega ni bilo v pogodbi …' Neslavno sem končal. Nisem niti zaslužil niti jih nisem provociral, pa tudi panoja v mestu ne morem več najeti. (smeh) Drugo so bile razglednice, ki sem jih pošiljal županu. Razglednice z manj lepimi motivi iz Pulja. (smeh) Vsak dan sto dni zapovrstjo po eno razglednico. Na koncu sem jih želel razstaviti. Nihče mi ni dovolil, niti moj veliki prijatelj, anarhist, galerist, ne. Razstavo sem potem pripravil v ateljeju. Lokalne novice niso želele objaviti obvestila o tem, zato sem sam razposlal vabila. Izvedel sem, da prihaja k meni na odprtje človek, ki je največji nasprotnik sedanjega župana. Panika! Pomislil sem, da bodo mislili, da so mi nasprotniki plačali razpošiljanje teh razglednic, zato sem hitro poklical tudi vse iz drugih strank. Ne koncu je bilo plodno, prineslo je nekaj dobrega za ljudi. Župan je po tej izkušnji omogočil meščanom, da na spletno stran pošljejo fotografijo, če jim kaj v mestu ni v redu. Narobe je, da takoj ko na nekaj pokažeš, postaneš njihov sovražnik. Ne razumejo humorja. Če nisi za, si samodejno proti, ne moreš biti nevtralen.
Vas slabe izkušnje ne zaustavijo?
Izkušenj ne gre jemati preveč resno. Če bi izkušnjo preresno vzel, ne bi spet poskušal. Če delaš iz srca, če zanemariš slabo izkušnjo, potem poskusiš znova in vedno nastane kakšna sprememba.
Glede na mnogo vaših projektov človek dobi občutek, da je umetnost kar naprej družbeno angažirana. Drži?
Če umetnost reduciramo na to, potem umetnost mnogo izgubi. Ljudje izgubimo tisto, zaradi česar smo ljudje. Težnja, da se z umetnostjo svet popravlja ali korigira, je zame nerealna. Menim, da umetnost nima te moči, ker če bi jo imela, bi bil svet popravljen. Toda ni. Umetnost je neškodljiva, brez nje se lahko živi. Ko pa je stvar politike in družbenega življenja, je lahko provokativna, lahko je radikalna … toda zaradi tega ni nihče poškodovan. Danes se izgublja vera v znanje, strokovnost, izgublja se vera v tisto, čemur se je v Evropi reklo razsvetljenstvo. Znova se pretehtava, z druge strani pa je plasirana lažna demokracija v medijih, kjer je vsak lahko na vsaki strani prisoten s svojim komentarjem. Dejstvo je, da lahko vsak sam postane medijska »selfi« zvezda. S tem velikim porastom narcizma se izgubljajo meje. Znova se soočamo z velikim kolektivizmom, ki ima privid individualnosti. Vsi »selfi individuumi« so stopljeni v velikem kolektivu, ki je znova nepismen. Informacijska družba je polna informacij, ne pa znanja – znanje se je v množici informacij izgubilo. To zelo spominja na srednji vek. V geopolitičnem smislu je enako: imate idejo o mozaiku majhnih mest, držav, republik, kneževin – tako je Evropa danes razsekana na majhne dele, vendar je na drugi strani prežeta z eno veliko idejo, denimo katolicizma. Dominacija enega se veča, svoboda se izgublja. Prej smo kot družba imeli vplivno meščansko kulturo, časopise, gledališča, umetnost. Zdaj vse to znova odkrivamo z veliko muko in skušamo znova vzpostaviti. Problem je vseevropski. Zdaj je umetnost postala marginalna. Nekatere stvari se zdijo, kot da so nam enkrat za vselej dane, nekateri dosežki in spoznanja, ki so nas pripeljali do točke, ko smo vedeli, da drugače ne more biti. Na primer demokracija in antifašizem – zame je bil to dosežek, o katerem ne bomo več izgubljali besed. Toda zdaj je znova vse to odprto. Vse je treba znova pretehtati. Kako moremo znova premišljevati stvari, ki niso več in ne bi smele biti vprašljive?
Več v reviji Zarja št., 25. 20. 06. 2017
