Mlada zdravnica, ki je do zdaj s svojim poklicem zelo zadovoljna, svojo prihodnost vidi v Sloveniji. S svojim uspehom je potrdila očitno izredno dobro zastavljeno izobraževanje v okulistiki pri nas.

Srečali smo se popoldne, ko je končala delo na Očesni kliniki. Med pogovorom večkrat poudari dobre mentorje ter stimulativno okolje za izobraževanje in napredek mladega oftalmologa pri nas. V poklic zdravnice se je podala iz preprostega razloga: da bi pomagala ljudem. Res? »Vedno so me zanimale naravoslovne znanosti in tudi medicina kot ena izmed njih. Pri njej je krasno, ker z delom na tem področju res lahko narediš nekaj dobrega za ljudi,« skromno razloži. Iz nje nismo izvlekli nobenega jamranja in pritoževanja nad razmerami pri nas, niti o njenem težavnem poklicu, za katerega je treba res veliko učenja. »Učiti se zdaj (specializantka je štiri leta in pol, op. a.) je nekaj povsem drugega kot prej, ko sem bila še študentka. Če te neko področje zanima in ti je v veselje, potem učenja ne jemlješ kot obveznost, ampak kot nekaj, kar delaš zase.«

651 oftalmologov iz 27 držav – da ste v taki družbi prvi v Evropi, se mi zdi fenomenalno. Večkrat sem že slišala, da Slovenci pogosto ne verjamejo oziroma ne upajo verjeti, da so lahko najuspešnejši, in se takim uspehom potem ne morejo načuditi.

Preden sem šla na ta izpit, si takšnega rezultata nisem niti predstavljala, ko ga dosežeš, pa se ti zdi samoumeven. Ko se spomnim, koliko kandidatov je bilo na izpitu – med njimi sem srečala tudi nekatere, ki sem jih spoznala na eni izmed najbolj prestižnih očesnih bolnišnic v Londonu – se zavem, kakšen dosežek je to ne le zame osebno, temveč za celotno slovensko oftalmologijo. Slovenci se res pogosto nagibamo k mnenju, da je drugod vse boljše, češ da imajo kakovostnejše izobraževanje, boljše možnosti, ampak jaz lahko prav za področje oftalmologije trdim, da je pri nas na zelo visoki ravni. To je jasno po številnih objavah v uglednih virih, po predstavitvah na mednarodnih kongresih kot tudi po uspehih specializantov na evropskem specialističnem izpitu. Na njem so se pred mano izkazali že številni slovenski oftalmologi. Več nas je bilo na prvih treh mestih, poleg mene v prejšnjih letih še Martina Jarc Vidmar, Krešimir Macan, Peter Preskar, Petra Schollmayer, Vladzimir Butkevich, Marko Šulak, Rok Grčar in Irena Irman Grčar.

So vas v Parizu spraševali, v čem je skrivnost slovenskega uspeha?

Niso. Je pa evropskemu odboru za oftalmologijo že znano, da Slovenci dosegamo zelo dobre rezultate, saj je bila naša država tudi kot država po skupnem uspehu kandidatov že večkrat v samem vrhu. Čestitajo pa tudi za slovenski program specializacije iz oftalmologije, saj je zares odlično zastavljen – od izvrstnih mentorjev, spodbujanja k dodatnemu izobraževanju do števila najrazličnejših kliničnih primerov, s katerimi se že kot specializanti srečamo. Tako je že od leta 2000, ko je bil zastavljen program specializacije pod vodstvom profesorja Marka Hawline. Seveda pa ne smem pozabiti vseh glavnih in neposrednih mentorjev ter bolnišnic, ne samo Očesne klinike v Ljubljani, kjer lahko opravljamo del specializacije. Sama sem imela odlično priložnost, da sem lahko del svoje specializacije opravljala v Medicinskem centru Vid ter v Splošni bolnišnici Nova Gorica in Splošni bolnišnici Izola. Čez dva tedna odpotujem še na izobraževanje v Barcelono. Tudi naša Očesna klinika je učna ustanova za tuje specializante in specialiste.

Kako si vaše delo predstavljate v prihodnje? Morda zaradi tega uspeha pričakujejo več od vas …

Specializacijo bom končala septembra, potem bom videla, kakšne bodo potrebe za zaposlitev. V oftalmologiji me zanima več področij, okulistika na splošno pa me res veseli in z veseljem delam na tem področju. Večina mladih specialistov si želi za pol ali eno leto na delo v tujino. Če bo priložnost, bi se tega tako imenovanega fellowshipa udeležila tudi sama, bi se pa zagotovo rada zaposlila in ustalila v Sloveniji. Zakaj se vidim v Sloveniji? Poleg že omenjene visoke ravni oftalmologije in izvrstnih možnosti za kakovostno delo se v svoji državi preprosto počutim bolje kot v tujini.

Lahko pojasnite, zakaj se veliko Slovencev odloča za operacije za odpravo dioptrije na hrvaških klinikah? Samo zaradi cene?

Določeni hrvaški zdravniki izrazito komercialno oglašujejo posege za odpravo refraktivnih motenj oziroma dioptrije. Zdi se mi, da je takšno agresivno oglaševanje za kakršno koli medicinsko storitev neprimerno, ne nazadnje tudi nekako razvrednoti refraktivno kirurgijo. Ljudje, ki so takih akcij v nakupovalnih središčih vajeni, dejanskih cen storitev pri nas najverjetneje niti ne preverjajo. Cene so pri nas zelo podobne, kljub odsotnosti različnih popustov. Jasno je tudi, da so storitve, ki jih ponujajo hrvaške klinike, prav tako dostopne pri nas, in to na zelo visoki strokovni ravni. Sicer pa je odprava dioptrije samoplačniška storitev, ki jo izvajajo zasebne klinike.

Si res lahko z določenimi vajami izboljšamo vid oziroma dioptrijo? Slišati je, da so v določenih primerih očala lahko celo bergla …

Tako je zmotno prepričanje številnih pacientov, ki se srečajo s tako imenovano starovidnostjo, pri kateri je potrebna korekcija vida pri bližinskem delu. To je fiziološki pojav. Ko se začne starovidnost, so očala zagotovo koristna. Nekorigiran vid na blizu namreč lahko privede do astenopije – pojava, ko se zaradi refraktivne napake krčijo ciliarne mišice v očesu, kar povzroča glavobole in občutek utrujenih oči. Ljudje se pri tem ne navadijo očal in prav tako se jim vid ne slabša zaradi njihovega nošenja. Preprosto se navadijo na dober vid, potrebna korekcija pa se z leti veča neodvisno od uporabe očal. Določene vaje nimajo nikakršnega znanstveno dokazanega učinka. Ta tudi ni mogoč, saj gre za to, da očesna leča ni več tako prožna in ne moremo fokusirati na različne razdalje. Tako imenovana rastrska očala, ki jih nekateri uporabljajo, lahko ustvarijo optični učinek, zaradi katerega pride na mrežnici do manjše točke zamegljenosti. Ampak to je samo začasen optični efekt. Ozdravitev starovidnosti za zdaj še ni mogoča.

Več v Zarji, št. 25, 20. 6. 2017