Zanesljiva služba in delo, ki ga je z veseljem opravljala 30 let. Puf, kar naenkrat je bila na cesti! Odpustitev je čutila najprej kot klofuto, nato malce kot darilo, saj je kar naenkrat imela čas pomagati hudo bolni sestri. »Čeprav sem se znašla v kaši, sem zaradi zavedanja, da sem vsak dan naredila nekaj dobrega zanjo, zvečer odhajala zadovoljna v posteljo.« Nato je kot varuška priskočila na pomoč svoji hčerki in v daljnem Dubaju nekaj mesecev varovala vnuka. Na tem razpotju se je odločila posloviti od novinarstva ter si pustila uvideti priložnost za nov začetek: poprej »samo« dobra dejanja in usluge za znance in prijatelje bo poskusila pretvoriti v delo. Postala je osebna spremljevalka, družabnica, gardedama, prijateljica, zaupnica, vodnica.

Zadnjih deset let si je vsako leto določila cilj narediti vsaj eno dobro delo: tako je neko leto gospe, bolnici z rakom, omogočila obisk Bruslja, prvi polet z letalom, prvič je bivala v hotelu. Prijateljico brez vozniškega izpita je peljala k mami na Štajersko in prav ta jo je nagovorila, naj začne razmišljati o ponujanju takšnih storitev. Zakaj torej ne bi gospoda, zdaj vdovca, spremljala na ljube mu gledališke predstave in na poznejši pogovor o tem v kavarno, zakaj ne bi poslovneža in njegove žene spremljala v tujino, kjer bo družabnica ženi, ki se v tujini ne znajde dobro, medtem ko bo njen mož na poslovnih sestankih?

»Že od nekdaj znam dobro poslušati, imam dober občutek za ljudi, še posebej za tiste, ki nekoga potrebujejo. Rada skrbim za soljudi, prija mi občutek po tem, ko nekaj naredim zanje in ko vidim, da so zadovoljni z mano. Ideja je vse bolj zorela, zavedanje nečesa novega ne pride čez noč – služba je namreč pri nas še vedno nekaj najbolj stabilnega. Žalostno je, da moraš po 50. letu kar naenkrat začeti razmišljati – in to kot zrela, izkušena oseba z ogromno znanja – kot 15-letnik: kaj bom počel v življenju? A s časom ugotoviš, da so še druge stvari na tem svetu, in karte se ti preprosto začno zlagati. Dokler nisem bila v tem položaju, nisem verjela v takšno filozofijo – menila sem, da je to blebetanje, larifari. Toda nenadoma začneš srečevati ljudi, ki ustrezajo točno tvojemu novemu konceptu. Da sem se lotila dejavnosti spremljanja, so krive resnične zgodbe, ki so se mi nekoč že zgodile – tedaj še niso bile posel. So pa postale čudoviti primeri, vzorci storitev, ki mi lahko režejo kruh in me obenem izpopolnjujejo.«

Tein cilj ni imeti veliko podjetje, sama s svojim lastnim delom želi osrečevati ljudi. Rada bi jih ozavestila, da v življenju obstaja nekaj več kot zgolj ždenje med štirimi stenami – pa čeprav ste stari 70, 80 ali celo 90 let. Želi si, da bi o tem, kako bomo osmišljali svoje življenje na starost, začeli razmišljati že v mlajših letih. 

Upokojitev – kaj pa zdaj? Številne upokojitev preseneti, nekateri se znajdejo na brezpotju, ne vedo, kako naj nadaljujejo življenje, razmišlja Tea. »O tem, da moramo za svoje zdravje in dobro formo poskrbeti že prej, veliko govorimo, zanemarjamo pa družabni vidik starosti. Dokler hodiš v službo, si nenehno med ljudmi in se v resnici otepaš druženj še popoldne oziroma ob večerih. Skozi leta nehote postanemo zapečkarji, iščemo svoj mir, ker smo utrujeni in preobremenjeni, počasi postanemo že malce leni, ne da se nam več na izlet s prijatelji … Na koncu ugotovimo, da nimamo več družbe, da smo sami – in ko imamo čas, da bi kam šli, nimamo več s kom. Prijatelji so bolni ali pa so umrli. Potrudila se bom, da bi vsaj nekaj teh ljudi potegnila izza štirih sten, nazaj v polno življenje.«

Tudi tako, da bi čim več ljudi izvedelo zanjo. Ponuja rešitve za veliko zagat: lahko je družabnica za kino, za pohod na Šmarno goro, za uživanje ob kremni rezini na Bledu, za pohajanje po Prekmurju, za nakupovanje v Gradcu, za spremstvo k zdravniku, po opravkih … Prav pred dnevi jo je neka gospa prosila, ali bi se lahko odpeljali na nakupovalni izlet, saj njena hči nima časa, številnim prijateljicam se ne ljubi ali se jim zdi brez zveze, ona pa si tega tako zelo želi …

Grošljeva pričakuje, da se bo kdo obregnil ob njene predloge, češ za vse to vendar potrebuješ denar. »Četudi si bolan ali reven, si lahko izboljšaš življenje. Ženske imamo takšne in drugačne zdravstvene težave (nagajanje mehurja, oblive, hormone …), ampak če bomo zaradi tega ostajale doma, ne bo nič bolje, težave ne bodo minile. Bomo pa nanje vsaj malce pozabile, če se bomo zamotile in se s čim lepim potolažile. Kar se tiče denarja: saj nas sprehod nič ne stane, mar ne? A nekateri ljudje nimajo niti toliko moči oziroma volje, da bi se spravili ven. Neka gospa mi je pred kratkim rekla, da bi zelo rada šla v naravo, v gozd, vendar se boji, da bo padla, pa ne ljubi se ji sami; če jo bom pa poklicala in se bova dogovorili, da pozvonim in jo pridem iskat, se bo oblekla in bo šla.« Nekje bosta spili čaj, se pogovarjali in se vrnili – to so tista drobna dejanja, ki jim Tea Grošelj kar težko reče »storitev«.

Uho na poziv. Sicer bi pa rada že enkrat na glas povedala, da vsi starejši niso bolni in tudi niso vsi na robu obupa! »Tudi niso vsi revni, sitni, skopi in nemočni! So pa taki, ki potrebujejo pomoč, ker se ne znajdejo več, bodisi jih je povozil čas ali so osamljeni zato, ker jim sistem ne ponuja ustreznih storitev,« pripoveduje Tea, ki je že šla nakupovat z gospo, saj je malce izgubila stik z modo in ji je prijazen nasvet prišel prav. Zelo veliko starejših žensk je še zelo vitalnih, opaža Grošljeva, in rade bi kam šle, vendar z možem, zadovoljnim samo še v domačem naslanjaču, ne morejo. In je ne čudi, da so tovrstne storitve na Nizozemskem že povsem običajne in ne nadstandardne.

Kaj pa, če ji kdo ne bo všeč? »Tudi jaz bi rada uživala v delu, in če s kom ne bom uživala, se bova že pogovorila. Ni nujno, da mi bodo vsi všeč, in dopuščam možnost, da bom morala kdaj koga zavrniti,« odgovarja Tea, ki zna zelo dobro poslušati. In to se ji zdi v teh časih še posebno pomembno. Kot je zanjo pomembno, da se ljudje po petdesetem – ona sama in vsi drugi – počutijo svobodne. »Pravzaprav nam to svobodo, ko od doma odidejo otroci in ko ni več službenih obveznosti, starost ponuja kar sama. Ljudem bi rada odprla oči, da se s starostjo ne zapro vrata v svet uživanja, privoščijo naj si čim več, četudi malenkosti. Denar je stvar prioritet. Vsak, ki je za silo zdrav, naj živi polno, in bo srečen. Tudi moje zadoščenje za dobro opravljeno delo bo obojestransko zadovoljstvo.« Zadovoljstvo ob nasmehu zaradi pogleda na Blejsko jezero, razgleda s Šmarne gore, toplega občutka po dobri gledališki predstavi ali zaradi krasnega puloverja v nakupovalni vrečki … Rada bi, da bi se starejši otresli strahu, ki ga čutijo – strahu vložiti denar v svoje zadovoljstvo, v svoje zdravje, svojo vitalnost, svojo radovednost, ne nazadnje v svojo nečimrnost … tu in zdaj. To bi Tea rada spremenila.