Ni še pust, vendar že razmišljamo o maskah – zaradi izjemne predstave Dej, ne govor, v kateri je avtor, režiser in igralec Brane Završan sebe in kolege iz Celjskega gledališča opremil z najboljšimi maskami, kar jih pozna teater – to so maske Donata Sartorija. Ko je v Parizu videl Jacquesa Lecoqa, kaj lahko dober igralec naredi s takšno masko, je bil navdušen in si jih takoj priskrbel še sam. Ampak če so maske na odru zanimive, navdušujoče, bolj vzbujajo skrb tiste, ki jih imamo v vsakdanjem življenju. Brane in njegova partnerka Lučka Počkaj, ki je v tej predstavi tudi njegova soigralka, sta kot umetnika zelo pozorna na dogajanje v družbi.
Zaradi predstave sta gotovo veliko razmišljala o maskah, zato me zanima nekaj: ali bi rekla, da jih ljudje v vsakdanjem življenju prepogosto nosimo?
Lučka: Veliko je zakrivanja, neiskrenosti ali drugačnega prikazovanja samega sebe. Po drugi strani ljudje stremijo k spremembam in skušajo odvreči svoje maske. V težnji k boljšemu svetu so premiki, nekatere teme zdaj niso več tabu, kot so bile pred leti.
Brane: Ljudje delujemo šablonsko. Za vsakega si nadenemo drugo masko, vsak položaj narekuje svojo in tako to je. Če se želiš nekomu približati, se mu moraš posvetiti ali prilagoditi. Vprašanje je, kdaj lahko pokažem, da sem ranljiv, neproduktiven, zmotljiv … Že šola, družina, družba in vera nas potiskajo v nasprotno. Z veseljem bi odvrgel masko, in če bi jo odvrgli tudi vsi drugi, bi bil to lep bordel in hud kaos. Vsak stremi k svobodi, zato bi bilo prav, da bi se vsak zavedal, katero masko ima, in jo poskusil vsaj od časa do časa za trenutek odložiti. Najhujša maska pa je tista, ki si jo nadenem sam pred seboj in se je sploh ne zavedam.
Ali opažata, da vse več ljudi uživa antidepresive, da se sploh lahko vključijo v družbo? Ali se je morda zožil pomen besede »normalno«, da si ljudje z zdravili pomagajo, da ne izstopajo?
Brane: Trenutno se mi zdi najnapornejša avtocenzura, saj jo okolje, v katerem živim, s svojim strahom vse bolj podpihuje. Treba se je bati vsega. Ko nas je strah, razmišljamo le, kako se bomo rešili, ne pa kaj je prav in kaj ne. Posledica tega je avtocenzura. Smo člen v verigi aparata, osebnega življenja pa ni več.
Lučka: Postali smo žrtve časa, trga in birokracije. Igralci imamo nekatere lastnosti egocentrikov in ekstravagance, vendar nimamo časa, da bi to izražali tako, kot se je nekoč. Produkcije so postale huda mašinerija, ki se vse bolj podreja nekim drugim logikam – številkam, času, trgu.
Brane: Z Lučko čutiva še preveč odgovornosti našega poklica. Umetnost mora govoriti o težavah, da lahko občinstvo prepozna težavo, ki je tudi njegova. Vsako obdobje narekuje svojo estetiko, protokol, kako priti do občinstva in mu predstaviti problem. Smo v obdobju, ko je na prvem mestu humor, in prav humor, sploh pa dober, ima idealno možnost, da govori o najresnejših težavah. Čehov je trdil, da so njegovi teksti komedije, čeprav govorijo o bridkih usodah.
Ali bi lahko rekli, da je vedno manj občinstva, ki ga zanima resna umetnost?
Brane: Tega sklepa si ne bi upal postaviti. Ne bi poneumljal te nacije še bolj, kot si nekateri želijo. Vprašanje je, kaj občinstvu ponudimo in kaj z njim počnemo.
Lučka: Spet smo pri strahu. Če občinstvo pokaže, da raje gleda nekaj zabavnega, kar ga sprošča in odmakne od težav, potem mu bomo to dali, ker se bojimo, da bi ga izgubili.
Več v reviji Zarja št. 5. 31. 1. 2017
