Najprej je Bernarda zelo lepa ženska. Ko se pogovarjaš z njo, je oko kar prevzeto. Pa ne uporablja botoksa ali česa podobnega, celo ne mara ga! Ko se zasmeje, ji zažari ves obraz, ko govori o vnukinjah, pa sploh. Pred kratkim je naredila ostro zarezo v življenju. Ko govori o njej, ji obraz prežame bolečina, morda rahel dvom, čeprav pravi, da je v redu. Bernarda je topla in iskrena ženska. Tudi svojih 57 let mirno prizna, čeprav jih ne kaže. Še vedno ima rada svoj poklic. Še vedno se veseli življenja, čeprav se hkrati tudi boji starosti.
Je lepo biti igralka po toliko letih, po toliko vlogah, še občutite vznemirjenje?
Lepo je biti igralka. (nasmeh) Lepo je ustvarjati vlogo, razmišljati o njej, lepo je na vajah preizkušati odnose, stanja … po vsem tem času se je spremenilo le to, da sem bila na začetku jaz najmlajša, zdaj pa sem najstarejša v skoraj vsaki ekipi. (smeh) Hecno je biti najstarejši, a hkrati lepo! Nisem vedela, da je tako lepo delati z mladimi, igralci, režiser je včasih mlajši kot moja hči. Tudi mene pritegne ta njihova energija, vse je bolj sproščeno. Drugače razmišljajo. Nekaj časa sem imela težave s tem, češ, kaj pa zdaj delajo, saj to ni več pravi teater, tako ne more biti! Potem sem začela ceniti in spoštovati to, kar imajo mlajše generacije zdaj. Ni rečeno, da imam prav jaz, ker imam več izkušenj, ali oni, ampak mora obstajati simbioza. Postala sem bolj odprta in pripravljena to sprejeti.
Imeli pa ste krizo?
Da, mogoče, v prvem trenutku sem začutila šok, to se je namreč zgodilo čez noč. Tudi zasebno, ko se staraš, se spreminjaš, tako je tudi pri delu – kar čez noč se zgodi trenutek, ko vidiš, da si starejša generacija. A če si se pripravljen odpreti in spoštovati tudi »mularijo «, je vse dobro.
Sami ste omenili staranje – se je tudi tu zgodil kakšen šok ali kriza?
Od 53. leta naprej malo bolj občutim, da mora telo več počivati, da potrebuje obnovo, pozna se mi, koliko se gibljem, tudi koža na obrazu je občutljivejša, obraz je včasih kar zabuhel (smeh), nastajajo podočnjaki ... Z vsakim letom so te spremembe bolj opazne. Utrujenost – z zavedanjem tega živim, že danes mislim tudi na jutri, da se ne izčrpam preveč, kadar imam vaje in predstave. Ko si mlad, gre to kar mimogrede. Zdaj pa moram razmisliti, čemu rečem da in čemu ne, da imam dovolj časa in energije za vse.
Ali tudi igralski način življenja zahteva svoj davek – mislim na predstave pozno zvečer, naporne vaje pred premierami?
Igralci živimo dve različni življenji: eno, ko delamo in ustvarjamo, in drugo, ko tega nimamo. Ko imamo delo, ko se bližajo premiera in potem predstave, živimo samo za to in se čuvamo, da bomo najboljši v tem. Ko pa to mine, lahko živimo bolj sproščeno in se posvečamo drugim stvarem.
Kaj torej počnete zase, ko imate več časa? In – kaj počnete, da ste tako vitki?
Zelo zelo rada in veliko hodim, zaljubljena pa sem tudi v vadbo girotonic, dobesedno zaljubljena sem vanjo, z njo se ukvarjam osem let. Ta vadba skrbi za gibljivost telesa. Ne maram več fitnesa in teka, to sem počela, ko sem bila mlajša, z leti si moraš vadbo malo prilagoditi. In prisegam na girotonic, nikoli ga ne izpustim.
Več v reviji Zarja št. 50. 13. 12. 2016
