Dolgo je čakala na gospoda Pravega in ga je dočakala. Prav takega, kakršnega si je zamislila. Zdaj ga ima, pa vsem pove, tudi v svoji knjigi Sem to res jaz, da to ne pomeni nujno, da bo z njim ostala nadaljnjih 65 let. Mogoče pa bo. Našla ga je na spletu kljub dvomu, da se kaj takega lahko posreči. Pa se.

Ni in ni bilo pravega moškega v njeno življenje. Na splet pa že ne bom šla, tam so sami čudaki, je bila prepričana, a je na prigovarjanje svoje prijateljice požrla besedo in gospoda Pravega šla iskat prav tja. Kot eksperiment, se je tolažila in spodbujala hkrati. »Kakšnih stvari si ne upamo narediti, pa je potem dobro, da prvi korak kdaj naredimo za drugega ali se kako drugače pretentamo. V tem primeru sem ta korak storila zaradi svoje prijateljice. In hitro sem ugotovila, da so na spletu doma tudi normalni ljudje.« Našla ga je manj kot v mesecu dni: po nekaj zgrešenih poskusih se je pojavil pred njo gospod Pravi. Prav o tem piše v svoji simpatični knjižici.

Objavila je svojo tretjo najboljšo fotografijo. Pri objavi fotografije je bila pazljiva, sploh ni objavila svoje najboljše. Izbrala je tretjo najboljšo. »Ženske objavljajo svoje retuširane fotografije, na katerih kažejo 15 kilogramov manj, pa 15 let so mlajše, in to že takoj zmanjšuje možnost, da naletite na gospoda Pravega.« Katja je prepričana, da to, da se prikazujemo lepše, kot smo v resnici, razkriva našo slabo samopodobo. Žensk s slabo samopodobo, ki počno prav to, je veliko. Veliko je tudi takih, ki so pripravljene sprejeti vse, samo da bi potolažile notranjo nujo, da so vredne. In ker si ne znajo postaviti cene, ker so tako poškodovane od prejšnjih odnosov, privlačijo vedno znova ene in iste neprave moške. Tudi Katja jih je nekoč in kimala, četudi ji kaj ni bilo všeč. In čakala na povabila mesece dolgo, popuščala pred opravičili, ker je bila na vrsti za nogometom in vsemi prijatelji. A potem je prav s pomočjo spleta spoznala, da lahko brez vsakršnih fizičnih posledic spletnemu znancu, ki jo je razočaral, pove, kar si misli. In si je za nazaj dala duška za vse. »Prvič v življenju sem si vzela priložnost in nekomu povedala, kar si res mislim. In to je dobro delo! Dovolila sem si sprostiti vse ventile. Vse tisto, kar sem hranila v kleti, sem počasi ali pa tudi precej hitro včasih spuščala na plan. Postajala sem vse lažja in lažja. Opazovala se se. Učila sem se, kaj me spravlja v bes. Internet je bil zame terapija.« Katja pravi, da je počasi začela ločevati, kaj je tisto, kar jo je jezilo v preteklosti, in kaj od tega se je še ujelo v sedanjosti. Veliko neprijetnih občutkov se je rešila prav s pomočjo spletnih znancev. Vse manj in manj jo je bolelo, če jo je kdo zavrnil, me bo pa kdo drug sprejel, si je rekla. Prav tako se ni več tedne in tedne vznemirjala in secirala vsakega svojega stavka, kje ga je polomila, če ji kdo ni takoj odpisal. Srečo je šla iskat drugam. Čim bolj podobna sama sebi. Tudi sitna, nezadovoljna, s kilo gor ali dol, z leti, kolikor jih ima ...

In ko pride gospod Pravi ... »Splet vse prenese. Sem si dala kar duška. Potem je prišel on, moj gospod Pravi.« 

Več v reviji Zarja št. 45. 8. 11. 2016