Nočemo beguncev. Ja, razumemo, da morajo nekje biti. Ampak ne pri nas. Lahko jih pa date k sosedom. Ali k sosedom od sosedov. Ne k nam.
To je refren, ki ga že več kot leto dni poslušamo z vseh koncev dežele. Nimbiji so vsepovsod. Sindrom NIMBY, saj veste, akronim od Not In My Back Yard, ne na mojem dvorišču, se je prijel enkrat v začetku osemdesetih, čeprav je menda starejši. Ne na mojem dvorišču so ljudje rekli deponijam odpadkov, jedrskim elektrarnam, daljnovodom, pa tudi metadonskim klinikam, ustanovam za duševno prizadete, šolam za otroke s posebnimi potrebami. In zdaj beguncem. Ali kot jim pravijo nimbiji, migrantom.
Ustreznih akronimov je še veliko: BANANA (Bulid Absoluteljy Nothing Anywhere Near Anything, ne zgradite sploh ničesar v bližini česarkoli), pa SOBBY (Some Other Bugger’s Back Yard, dvorišče kakšnega drugega butlja) je tudi krasen, ali pa SEM (Somebody Else’s Problem, tuj problem). Ta poimenovanja so še mlada, problem je pa star in je imel prej že druga poimenovanja, na primer »drawbridge mentality«, miselnost dvižnega mostu, ki izvrstno opiše situacijo: tisti, ki so prišli prej, ne spustijo nikogar več zraven, češ, mi smo bili prvi tukaj, pojdite stran. In dvignejo metaforični most.
In je seveda lahko take ljudi odpraviti z zaničljivim sheeple (sheep+people, skovanka iz »ljudje« in »ovce«, torej ljudje brez lastnega mnenja, ki slepo sledijo čredi), ampak tule neha biti preposto: po malem in naskrivaj smo vsi sheeple in nimbiji, se pokaže: dajte evro za lačne afriške otroke. Seveda, tu imate. Dajte evro za operacijo otroka v tujini. Seveda, radi damo. Dajte evro za družino, ki ji je pogorela hiša. Seveda, to sploh ni vprašanje. Damo nekaj drobiža in se še ves mesec počutimo krepostni in rahlo vrtoglavi od lastne dobrote. Spustite begunce v svojo soseščino. Ne, to pa ne. Ko dobrodelnost neha biti abstraktna, ko postane zelo konkretna, ko dobi obraz pod hidžabom in živi v sosednji ulici, v sebi ne najdemo dovolj odprtosti, da bi rekli, pa naj pridejo. Da bi si priznali, nismo srečni, da je tako, ampak razumemo, da potrebujejo nekaj pomoči in veliko strpnosti. Naj pridejo.
In preden prileti neizbežno butasto vprašanje, no, ali bi vzela begunca v svoje stanovanje – ne bi (a bi, če bi morala izbirati med tem, da sprejmem begunca ali pa kakšnega nimbija, ki leta okrog z zlorabljeno državno zastavo in traktorjem, in se dere, begunci ven!, brez pomisleka izbrala begunca). Nimam pa prav nič proti temu, da begunski center postavijo v mojo sosesko. Se zavedam, da ljudje iz povsem drugačne kulture, ki jih postaviš v popolnoma novo okolje, prinašajo probleme? Se. Na sprejem tujcev v nenaklonjene sredine ne gledam niti malo idealistično. Bom vesela, če bom v svojem naselju videvala ženske v hidžabih? Ne. (Oni dan sem srečala eno v burki in me je čisto zares presunilo.) Sem se pa pripravljena spoprijeti s svojimi predsodki in dovoliti, da mi prišleci malo razprejo obzorja, se spoznati zdrugačno hrano, drugačnimi navadami, drugačno miselnostjo. Pred njimi ne bom dvigovala dvižnega mostu. Konec koncev obstaja tudi vmesna pot, YIMBY (Yes In My Back Yard, kar v bistvu pomeni, nisem proti, pogovorimo se o možnostih).
Ker begunci niso SEM, niso problem nekoga drugega. Postavljeni smo pred dejstvo in so zdaj tudi naš problem. Dvižni most ga ne more rešiti.
