Psihiatrinjo na enoti za zdravljenje odvisnosti od alkohola Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana smo si najbolj zapomnili kot varuhinjo človekovih pravic, svoje znanje in izkušnje pa bi rada ponudila širšemu krogu slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Zato bo jeseni kandidirala za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Čeprav po njenem mnenju zdravniški poklic v družbi izgublja ugled in postaja manj privlačen, je še vedno rada zdravnica. Opaža, da veliko zdravnikov potrebuje pomoč, da izgorevajo in celo zapuščajo zdravniške vrste.
Na odhajanje mladih zdravnikov v tujino ne gleda tragično, tujina je za mlade ljudi zelo dobra izkušnja, morali pa bi olajšati vračanje teh zdravnikov v Slovenijo. Tujina je klesala tudi njo in ji poleg diplome na specialističnem študiju na področju psihoaktivnih snovi na univerzi v ameriškem Baltimoru dala več samozavesti in spoštovanja, predvsem pa je pridobila sposobnost postaviti se zunaj središča dogajanja in opazovati, kaj se v resnici dogaja. Je tudi predsednica foruma proti telesnemu kaznovanju otrok pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije in predsednica taborniške fundacije, taborništvo pa za vedno ostaja njen stil življenja. V taborniškem duhu vzgaja tudi svoje vnuke.
Vrnitev v zdravniški poklic po koncu vašega mandata varuhinje človekovih pravic je bila zelo travmatična.
Res je, to je pravi izraz. Po izteku mandata varuhinje človekovih pravic sem se nameravala upokojiti, vendar to zaradi spremenjenih tako zakona o funkcionarjih kot pokojninskega zakona ni bilo mogoče. Zato sem se vrnila na Psihiatrično kliniko, kjer me niso sprejeli z odprtimi rokami. Morala sem čez dokaj hude prepreke – ponavljati specialistični izpit in mislim, da sem edina specialistka z dvakrat opravljenim specialističnim izpitom, ki sem ga morala tudi sama financirati. Da ne bo nesporazumov, v sedanjem delovnem okolju sem zadovoljna, s pacienti rada delam, tudi v ožjem kolektivu imamo korektne odnose, ampak dejstvo je, da mojega znanja in izkušenj, ki sem jih pridobila kot varuhinja, nihče ni želel niti preskusiti, kaj šele uporabiti – ne v okviru Zdravniške zbornice ne na kliniki. Nekaj malega sem lahko uporabila pri svojem pedagoškem delu – predavam o človekovih pravicah v psihiatriji in o tem, kako zaščititi ranljive populacije, ki same tega ne morejo.
So bile kakšne hude osebne zamere?
Ne vem, nadrejeni se z mano niso želeli pogovarjati in po treh letih še vedno ne vem, zakaj sem bila sprejeta tako negativno. Vendar o tem ne želim več razpravljati, saj imam v življenju toliko drugih ciljev.
Eden od teh je kandidatura za predsednico Zdravniške zbornice.
Več v Zarji št. 32, 9. 8. 2016
