Igralka Inti Šraj je zaslovela na malih in velikih zaslonih, sicer pa se že od 14. leta dobro znajde tudi v svetu mode. Šestnajstletna je eno leto preživela v Milanu in se prepričala o plehkosti modnega sveta. Preprosto ni želela požreti vsega, kar so ji servirali. Inti je odločna in ve, kaj hoče. Vidi se v filmu, v Parizu pa za diplomo iz restavratorstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost obnavlja dragoceno sliko, katere lastnik je konzervator iz Louvra.
Od baleta do slikarstva
Zanjo je dan že od nekdaj prekratek. Kot dekletce je obiskovala vse mogoče krožke in dejavnosti ter bila na nogah od jutra do večera. Nos je vtaknila v skoraj vse – zanašalo jo je od ritmične gimnastike, hip hopa, baleta, latinskoameriških plesov, jazz baleta, sodobnega plesa do lončarskega krožka. Že od nekdaj je risala in slikala, zato ni čudno, da so njeni čevlji stopili na hodnike akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Sprejemne izpite je uspešno opravila. V prvih dveh letih študija je bila ustvarjalna od jutra do večera. Pravi, da so se ji odpirali novi svetovi.
V ozadju pa je še vedno utripala in jo kljuvala želja po igralstvu. Na ljubljansko AGRFT ni želela, saj ni v nobenem od tamkajšnjih mentorjev videla osebe, ki bi jih lahko ponudila želeno znanje in izkušnje. Odločila se je za Pariz. Konec koncev v njej vre tudi francoski temperament, v žepu ima poleg slovenskega francoski potni list, saj je mama Inti Šraj rojena v Francoski Gvajani, mladost in študijska leta pa je preživela prav v Parizu. V francoski prestolnici je veliko počitniških dni pri sorodnikih preživela tudi Inti, zato je bil Pariz nekako logična izbira. Tam je na zasebni igralski akademiji opravila sprejemne izpite in zgodila se je prelomnica.
Moč notranjega klica
»Vedno sem si želela igrati. Igralstvo ni bilo izbira, ampak veliko močnejše od tega – notranji klic, nekaj neopisljivega, kar me je gnalo naprej. V Parizu brez ekstremne volje in želje po študiju igre niti ne bi zdržala,« pripoveduje iskreno. Ko je na likovni akademiji opravila vse obveznosti razen diplome, je spakirala kovčke in se podala novemu življenju naproti. Da si je omogočila življenje in študij v Parizu, je morala garati in trdo delati že v Sloveniji. Križem rok ni sedela niti v Parizu. Tega si preprosto ni mogla privoščiti. Trkala je na vrata pariških modnih agencij, delala kot hostesa in med drugim prodajala oblačila v eni izmed trgovin.
Vmes pa je dobesedno požirala znanje na igralski akademiji. Pri triindvajsetih pač ni bila več frklja, ki bi bila zadovoljna z vsem, kar ji ponudijo. Bila je in ostala kritična, predvsem pa odločna. Zato je kaj hitro spoznala, da pariška akademija ne izpolnjuje njenih pričakovanj. »Po dveh mesecih sem šla delat sprejemne izpite na drugo tovrstno zasebno šolo. Vedela sem, kaj hočem, zakaj sem tam in kaj sem žrtvovala, da sem do tja prišla. Uvidela sem, da skupina 35, ki je z mano v razredu, ne obeta veliko, poleg tega mi sistem in način dela nista bila všeč. Počakala sem na prvo ocenjevanje, dalo mi je dodaten zagon in mi potrdilo, da je še lahko nekaj iz mene, ter se prepisala na avdio-vizualno šolo, smer igra. Neprestano smo imeli vaje in snemali kratke filme, moji sošolci so bili režiserji, novinarji, mojstri zvoka.« Iz tako pisane druščine izhajajo tudi njeni pariški prijatelji, s katerimi se večkrat druži v najljubšem »domačem« baru v svoji četrti na Montmartru.
Čeprav se marsikomu zdi živeti v Parizu prav sanjsko, Inti tudi glede tega ni prav romantična: »Ne bi se rada pritoževala ali stokala, ampak študirati v domačem mestu ali državi je nekaj povsem drugega. Doma imaš varnost, udobje, prijatelje in družino na dosegu roke, ne nazadnje poznaš sistem. Poleg tega sem nenehno delala, da sem se finančno prebijala. Da ne govorim, da bi si moral za tamkajšnjo birokracijo vzeti tri mesece dopusta!«
Slavna govorna napaka
Če bi se ji v Sloveniji ponujale priložnosti za snemanje, za delo, bi jih zgrabila – tukaj, na sončni in včasih senčni strani Alp, bo namreč vedno njen dom. In ne najmanj pomembno – tu jo že nekaj let čakajo tudi ljubezen in štirje najbližji prijatelji.
Inti je res privlačna mlada ženska, ki se je mnogim vtisnila v spomin po eni izmed reklam za pralni prašek. Na internetnih forumih potekajo prave debate o Inti, ki so si jo v televizijskem oglasu zapomnili predvsem zaradi njene govorne napake. R izgovarja drugače, a sem to njeno posebnost kot sogovornica čisto prezrla. Inti ima povedati veliko zanimivega. Že njeno ime izzove radovednost. Rodila se je materi iz Francoske Gvajane in očetu Slovencu, ki sta se spoznala v Indiji. Oba sta namreč zaljubljena v potovanja, strast po odkrivanju sveta sta prenesla tudi na obe hčerki ter se organizaciji potovanj poklicno predala v okviru družinske turistične agencije Okarina. Inti je tako že s sedmimi leti okusila čare Indije, devetletna je bila v Francoski Gvajani in hitro prekrižarila Evropo. Vmes je kot najstnica s sestro preživljala odmaknjene počitnice pri babici na Pokljuki. Tam ji je bilo v hiši brez elektrike, sicer v zavetju neokrnjene narave, marsikdaj dolgčas. Se je pa naužila narave za leta vnaprej, doda prepričljivo.
Ker je bila starejša hči spočeta v Indiji, je dobila ime Kriya, Inti pa je dobila ime po inkovskem bogu sonca, tako da je hitro jasno, da je bila spočeta nekje v Južni Ameriki. »Težko si predstavljam, da bi bila karkoli drugega kot Inti. Da bi me zaradi imena gledali v šoli kaj postrani, to ne. Smo pa bili morda malce čudaški, ker smo bili že takrat vegetarijanci,« se spominja Inti, ki ji meso tu in tam le zadiši. In ga pač je. Tako je nedavno prvič v življenju okusila hot dog.
Srečna naključja
Dan po pogovoru za Janin Zvezdogled se je odpravila v Pariz, kjer bo končala diplomo iz restavratorstva. Od jutra do večera bo (brez plačila) v enem izmed pariških ateljejev obnavljala dragoceno sliko, imenovano Marijino vnebovzetje. Srečno naključje jo je pripeljalo do znanstva z lastnikom ateljeja, sicer profesorjem na tamkajšnji likovni akademiji, in postal je njen mentor. »Takšne slike v Sloveniji ne bi imela priložnost restavrirati ali sploh priti v njeno bližino. Njen lastnik je konzervator iz Louvra in slika se ponaša z letnico 1816. Zelo je lepa, in ko se po dolgem času vrnem k njej, hodim kakšni dve uri okoli nje, jo gledam, opazujem, fotografiram, zaznavam spremembe,« ne more skriti navdušenja nad zgodbami, ki ji jih slika pripoveduje.
Intijina zgodba pa še ni povsem začrtana. Povabljena je k projektom v Egiptu, Jordaniji in Črni Gori, vendar izvedba zaradi financ še visi v zraku.
Od prihodnosti pričakuje srečanja z lepimi dogodki tam, kjer bo najmanj pričakovala. »Mislim, da bom kar srečna,« sklene.
