Kaskadersko življenje ti je bilo dejansko položeno v zibelko. Kako daleč v preteklost ti seže spomin in kdaj si se začel učiti prve kaskaderske korake?
Zrasel sem s kaskaderstvom, oče me je jemal s seboj na snemanja in sem ga opazoval, kaj počne. Začel sem pri treh letih, postopoma, z električnim džipom za otroke. Potem je prišel mala 50-kubična yamaha.
Ali si se kdaj tako ustrašil, da te je prešinilo, da bi moral nehati?
Ne, strah me ni bilo nikoli, ker sem vedno delal toliko, kolikor sem se počutil, da zmorem.
Ali nastopaš oziroma vadiš točke čisto brez strahu ali pa je strah
pravzaprav potreben zaradi tvoje varnosti?
Veliko treniram in med treningom ne pomislim na strah, temveč na to, koliko lahko naredim, do kod lahko grem in ali zmorem, čez mejo varnega ne grem nikoli. Postopoma izboljšujem vajo. Res pazim na svojo varnost.
Koliko je kaskadersko nevarno? »Če veš, kaj delaš, ni nevarno,«
pravi tvoj oče.
Z očetom se strinjam, a tudi če on misli, da lahko neko stvar naredim, da sem zmožen, jaz pa nisem prepričan o tem, me ne pripravi do tega, da bi jo naredil. Z leti, ko odraščaš, dobiš občutek, kaj je varno in koliko si zmožen.
Je oče vedno tvoj nadzornik ali si ga že zdavnaj presegel?
Seveda je nadzornik. Sodelujeva in poslušam njegove nasvete. Včasih pa tudi on moje.
V čem najbolj uživaš?
Tu ni debate: motorji in štirikolesnik so moja strast in težko si zamišljam, da jih ne bi imel. Košarka je moj hobi in jo treniram med šolskim letom ves teden, ob koncih tedna imam tekme, pa še kaj bi se našlo. V glavnem: šport je moje življenje.
Ker si odličen učenec, si verjetno želiš nadaljevati šolanje. Misliš, da bo
kaskaderstvo tvoj poklic ali konjiček?
O tem pravzaprav ne premišljujem, ker je moj prvi cilj končati devetletko. Želim se vpisati na srednjo športno gimnazijo v Koper, potem pa na DIF v Ljubljano. Kaskaderstvo je zame slog življenja, veselje in užitek že od malega, zato si želim, da bi me še naprej spremljalo. Rad to počnem, je konjiček, zraven pa tudi zaslužim žepnino.
Vsako poletje nastopaš skupaj z očetom. Kje in kakšni so ti nastopi?
Od lani nastopam tudi sam. Oče vsake toliko pa pride preverit, ali je vse, kakor mora biti. Čez dan pa vneto treniram in pilim vaje, da jih zvečer izvedem čim bolje.
Pravijo, da imaš veliko oboževalk in da dekleta kar stojijo v vrsti za
tvoj avtogram. Nekoč si dejal, da je yamaha tvoje edino dekle. Je zdaj kaj drugače?
No, moje prvo »dekle« je še vedno yamaha, ampak malo tudi že poškilim za kakšnim pravim dekletom. (smeh)
Si odličen matematik: ne le da imaš Vegovo nagrado, tvojo steno krasi tudi Guinnessova diploma. Za kaj pravzaprav gre?
Ja, matematiko imam še vedno rad, rad pa imam tudi kemijo in fiziko.
Guinnessova diploma je še vedno na steni. Ko sem bil star šest let, sem z motorjem preskočil 11 metrov čez 11 ležečih ljudi. Pri teh letih tega ni naredil še nihče. Poslali so mi priznanje, ampak zaradi bojazni, da tega ne bi počeli drugi otroci, dopisali oziroma sporočili, da sem na njihovih internetnih straneh. V knjigi pa še ne, ker sem za taka dejanja še premlad.
Zanimivo je, da še vedno nimaš vozniškega izpita. Si ga zdaj že nestrpno
želiš?
Pravzaprav ne, to poletje sem naredil izpit za 50-kubični skuter, ki me pripelje povsod, pa še gneči se izognem.
Ali so te že prevzeli film in kaskaderska snemanja? Prej si se temu upiral, bolj te je vleklo biti »freestyler«.
Dobil sem že nekaj ponudb za snemanje pri filmu, ampak sem vse zavrnil. Raje se držim v ozadju in sem dvojnik. To rad počnem. Snemal se pri filmih Na svoji Vesni, L- kot ljubezen, Teja, Ljubezen traktor in rock and roll, Haidi itn.
Ali obstaja kaj, česar ti oče ne dovoli?
Ne, ker ne delam nič takega, kar bi bilo zame nevarno. Sem kar previden fant.
Tudi tvoja sestra se občasno ukvarja s kaskaderstvom. Te je strah zanjo in
za očeta?
Zanju me pravzaprav ni strah, saj poznata svoje delo, in vsi skupaj si prizadevamo, da ga naredimo tako, da se nikomur nič ne zgodi. Smo kaskaderji z glavo, ne tvegamo in pazimo nase.
Ali imaš kak vzor?
Moj vzor je oče, trener in spremljevalec. Pri košarki pa mi je všeč in občudujem našega Dragiča ter Papalukasa.
Te imajo prijatelji za junaka?
Ne vem, ker o svojem delu ne govorim pred njimi. Me pa včasih spremljajo na treningih in predstavah.
Kaj še počneš in kaj te, poleg kaskaderstva, zanima? Menda si
nadarjen športnik.
Šport je moj spremljevalec že vseskozi in ga imam rad, sem nenehno v gibanju. Pred leti sem treniral karate in dosegel nekaj lepih rezultatov doma in v tujini, potem sem presedlal na lokostrelstvo ter dosegel državni rekord ekipno pri mlajših dečkih (goli lok 18 metrov). Ker ne morem biti na enem mestu, sem začel trenirati nogomet, a me je poškodba pete odvrnila od tega. Zdaj treniram košarko v Kopru pri klubu Koš. Upam, da bom tukaj ostal. Rad pa tudi plavam in pozimi bordam.
Kako mama doživlja te tvoje podvige? Se je že navadila in te gleda na
nastopih?
Mamo je vedno strah, in kadar grem na trening ali na predstavo, mi vedno reče, naj bom pazljiv. Mislim, da se ne bo spremenila. Prej me nikoli ni gledala, zdaj pa počasi tudi ona prihaja, ampak ker vem, kako je bojazljiva, takrat priredim točke, da ni videti tako hudo. (smeh) Mi pa tudi sicer pri vsakem vžigu skuterja že z balkona kriči: Alex, prosim te, pazi! Taka je moja mama.
Si se kdaj poškodoval?
Pri kaskaderstvu ne, hvala bogu, in upam, da bo tako tudi ostalo. Sem si pa dvakrat zlomil ključnico pri bordanju in vožnji s kolesom.
Menda si nasploh preudaren in nikoli ne greš čez rob. Kako bi opisal svoj značaj?
Pravijo, da sem občutljivejši od sestre Tjaša in da bi morala imeti zamenjani vlogi. Mislim, da sem kolegialen, rad pomagam in prej bom šel v svojo škodo, kakor da bi koga prizadel. Ne znam reči ne. Glede kaskaderstva pa sem preudaren in res nikoli ne grem v nekaj, česar ne zmorem.
