Tragičnega dogodka se verjetno spominjate: 15. marca 2006 se je Stanislav Meglič vračal z dela in v Oražnovi ulici v Ljubljani, kjer je imel parkiran avtomobil, so ga napadli psi pasme bulmastif po imenu Atos, Joy, Atlas in Knight. Razlog za napad je bil, da je šel mimo avtomobila, v katerega jih je iz hiše pripeljala Zora Rotar, partnerica znanega ljubljanskega zdravnika Saše Baričeviča. Psi so bili brez povodca in brez nagobčnika v odprtem avtomobilu. Zaradi ugrizov je Meglič dobil najmanj 50 ran po telesu, psi so ga trgali najmanj 15 minut, ves čas je bil pri zavesti. Ker so ga ogrizli do kosti, ga je neznosno bolelo, telo je bilo prekrito z ranami, iz
njih je brizgala kri in še teden po napadu je bil v smrtni nevarnosti, saj je zaradi ugrizov dobil tudi akutno okvaro jeter in ledvic. Prebolel je številne infekcije, najbolj pa je poškodovana desna roka, na kateri je imel dolgotrajno operacijo nadlahti. V bolnišnici je ležal 24 dni, dolgo je bil odvisen od antibiotikov, še vedno pa mora jemati analgetike, ker bolečine niso minile. Zaradi posttravmatskega stresnega sindroma obiskuje zdravnike, zaradi ugrizov ima grde brazgotine po vsem telesu in na obrazu. V starosti 35 let je iznakažen. Dela s skrajšanim delovnim časom.

Potem ko so nesrečnega Megliča iztrgali iz čeljusti podivjanih in neobvladljivih psov – policisti so enega psa ubili, enega pa ranili –, je takratna oskrbnica psov, zdaj pokojna Zora Roter, na kraj nesreče poklicala dva odvetnika iz odvetniške pisarne Mira Senice. Takoj zatem se je začel ne samo Megličev boj za življenje, temveč tudi maratonski boj med »pravico« in »krivdo«, ki traja že tri leta in mu ni videti konca.

Vpliven lastnik, boljše možnosti
Čeprav je kmetijski inšpektorat trikrat odločil, da je treba Atlasa in Joy (tretjega psa Atosa so po dveh letih vrnili lastniku, olajševalna okoliščina je bila, da ni napadel Megliča, temveč se je skril v avtu) zaradi varnosti ljudi usmrtiti, se to ni zgodilo. Psa sta tri leta preživela v zavetišču – tam sta napadla tudi vaditeljico –, medtem pa se je vlekla bitka za njuno življenje. Pravico do njega so njun lastnik in njegovi odvetniki
utemeljevali s trditvijo, da je nevarnost za okolico mogoče preprečiti drugače kot z njuno usmrtitvijo.
Po treh letih življenja v zavetišču, kjer sta bila deležna prevzgoje, njun lastnik Sašo Baričevič pa je privolil v šolanje in se menda prelevil v primernega vodnika, je doma na dveh lokacijah uredil bivališči, ki naj bi bili primerni za pse in bi zagotovili, da ljudje nikakor ne morejo priti v stik z njima, so Atlasa in Joy poslali domov.
Vmes se je v zgodbo vpletel še marsikdo. Psom so življenje baje rešili
položaj in poznanstva njihovega lastnika, uglednega ljubljanskega zdravnika, člana kluba Lions, združenja vplivnih in bogatih, ki se, kakor je zapisano, »dokazujejo tako, da pomagajo z marljivim delom in z vzornimi dejanji«.

Vpleta se tudi politika
V predzadnjem nadaljevanju pasje sage je državno pravobranilstvo na upravno
sodišče vložilo tožbo zoper odločbo kmetijskega ministrstva, s katero je to zdravniku Saši Baričeviču vrnilo bulmastifa. Sodišču so tudi predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj bi psa zaradi ogrožanja javne varnosti ponovno vrnili v ljubljansko zavetišče Gmajnice...

Vrniti ali ne vrniti?
V zadnje nadaljevanje pasje epopeje je bila k sodelovanju povabljena še Kosova
protikorupcijska komisija, ki je dobila anonimno prijavo o sumu korupcije
oziroma zlorabe položaja generalne direktorice veterinarske uprave (VURS) dr.
Vide Čadonič Špelič...

Dr. vet. med. Jože Vidic, odgovorni urednik revije Moj pes:

Nekoč ste že izjavili, da po vašem mnenju bulmastifa nista primerna za
vrnitev v okolje, v katerem sta živela. Zakaj?
Po mojem mnenju bi bilo veliko boljše, da bi ti psi živeli ločeno, saj skupaj
delujejo kot krdelo (vsi za enega, eden za vse), in to seveda utegne biti
nevarno. Ne zgolj za ljudi in druge pse, ampak v skrajnem primeru tudi za
njihove lastnike. Če pa se vprašamo, ali je lahko nevaren tudi en sam, je
odgovor: v nekaterih okoliščinah lahko.

Dr. vet. med. Iris Selan, direktorica klinike za velike male živali
Tristokosmatih:

Se vam zdi ta dolga zgodba škodljiva ne samo za psa, ampak tudi za vse
nas, če ne drugače kot davkoplačevalce?
Kot mi je znano, je gospod Baričevič dosledno izpolnil vse zahtevane pogoje,
zato se mi glede na druge dogodke (posilstva, umore, pedofilijo, prometne
nesreče zaradi vinjenih voznikov s smrtnimi izidi, zaradi katerih številni
ljudje živijo z duševnimi travmami) zdi, da je vse to zelo napihnjeno, in
mislim, da ni vredno tolikšne medijske pozornosti.

 Več v Jani št. 33, 18.8. 2009