Kako se počutite v vlogi zmagovalke?
Zmaga mi vsekakor pomeni veliko, ogromno, največ v tem trenutku. Ko sem zmagala na Slovenski popevki pred tremi leti, se vsega skupaj sploh nisem zavedala. Tokrat pa sem si rekla, da si bom vzela čas, praznovala in se zelo veselila. Tudi za nazaj.
Fešta je najbrž morala biti. Saj ste Primorka!
Ne mislim zgolj na fešto, ampak na to, da si upam priznati, da sem zelo srečna. Čeprav, kot sem rekla že tisti večer, zmage nisem pričakovala. Želela sem si jo pa. Ampak kdo si pa ne želi zmagati, če gre na tak festival? Toda bilo je nepričakovano in vse je bilo tako spontano, da je zato vse skupaj morda še slajše.
Spontano dekle ste tako ali tako, ali ne? Tudi na odru. Maria ste kar malce spravili v zadrego.
Mario je bil malo v zadregi, ja, ko sem ga prijela pod rebri. (smeh) Ampak sproščenost prežene tremo. Samo sprostiš se, si, kar si, pa gre.
Tako sproščeni ste bili, da ste bili tisto nedeljo do štirih popoldne še na plaži.
Ja, v Ankaranu, na prelepi plaži. Tako fino je bilo, da bi kar še ostala tam kakšno uro ali dve. Morda pa je bila to seveda tudi nekoliko potuhnjena trema.
Je takšen odnos drugačen od tega, kar pred pomembnimi nastopi delajo drugi?
Ne vem, kako delajo drugi. Vem le, da večina mojih prijateljev, glasbenikov, s katerimi se tudi sicer družimo, te stvari jemljejo zelo sproščeno. Poznam pa seveda tudi takšne, ki pred takšnim nastopom tri dni prej sedijo doma z navijalkami v glavi. (smeh)
Vi jih ne potrebujete?
Tokrat so me prvič pregovorili za zravnane lase in za spremembo mi ni žal. Sicer pa imam naravno skodrane lase, torej navijalk ne potrebujem. Kar je pa tako ali tako prispodoba, če me razumete.
Razumem. Za svojo podobo večinoma skrbite sami?
Najraje, zato ker najbolje vem, kaj mi ustreza. Kdaj seveda tudi zgrešiš, ampak to se zgodi tudi največjim modnim strokovnjakom. Toda tudi takrat, ko udariš mimo, samega sebe le še malo bolje spoznaš. Sem pa letos izbiro obleke prepustila gospe Bojani Koncut iz Gorice, ki mi je že za enega prejšnjih nastopov izbrala obleko, v kateri sem se zelo dobro počutila, in mi tudi zdaj ni bilo žal.
Menda ste dovolili malo vpletanja tudi svoji mami?
Ja, tudi mama ima včasih zelo rada prste vmes. Pravzaprav ji tega ne dovolim prevečkrat, včasih pa le. (smeh)
Ste pridna hči?
Nikakor! Moja mama zna povedati, da je lahko z menoj zelo težko. Saj veste, s tistimi, s katerimi se imaš najraje, si izrečeš največ takšnih besed, ki bi jih morda moral povedati komu drugemu, ne njim. V družini imamo zelo pristen, iskren odnos, tako da mami včasih morda v obraz povem še preveč stvari. Ampak dolgoročno je to najboljše.
Kakšni ste bili kot otrok?
V zgodnjih letih, pravi mama, sem bila izredno pridna. Tam, kamor si me dal, tam sem ostala. Samo spančkala in papcala sem. Potem ko se je začel izražati moj značaj, no, potem pa ni bilo več tako lahko. (smeh)
Kakšen pa je vaš značaj?
V bistvu nočem imeti vedno prav, toda ko sem stoodstotno prepričana, kaj je dobro zame, takrat vztrajam do konca. Drugače pa nisem tako težavna, daleč od tega. Se da kar dobro shajati z menoj. Sem zelo preprosta, tudi doma, v družini, ne maram pa prepiranja, dretja in žaljenja. Hočem, da se vedno o vsem vse lepo in mirno pogovorimo.
Kdo je najbolj vplival na vaš značaj?
Mama in ata. Z njim sva bila res prijatelja. Ampak on je bil bolj nežna duša. Za mojo trdnost pa je največ naredila moja mama. Za to, da sem trdna oseba, da nisem mlahava spužva, da se znam postaviti zase.
Nikoli ne odnehate?
Nikakor, ovire so zato, da jih preskakujemo, ne da pred njimi obstanemo.
Ste ambiciozni?
Srednje ambiciozna, pa zelo vztrajna.
Za vas pravijo, da ste malo utrgani, odbiti. Je res?
Najbrž prav zato, ker delam in se obnašam tako, kot čutim. Ne vidim nobenega razloga, da se gremo stil dive, če živimo v Sloveniji. To ni Hollywood. V svetu, v katerem si, ne delaj fars, ne kaži stvari, ki jih ni. Bodi to, kar si. To je lahko največ, kar lahko storiš. Če sem zaradi tega odbitek, ne vem, sem pa vsaj pristna. To sem pa zagotovo.
Katere so bile vaše največje življenjske bitke doslej? Nekaj jih je bilo, ali ne?
Vsekakor. Vedno so kakšne bitke. Največ pa jih po mojem ljudje bijemo kar sami s seboj. Tudi jaz. Mislim, da je bila moja največja bitka ta, da me je zelo malo ljudi gledalo kot Aniko, ampak večina vedno kot Aniko Horvat, pevko. Tisto z odra. To sem rešila tako, da sem v resnici ves čas enaka, ves čas sem ista Anika, tudi na odru. Ko odraseš, drugače gledaš na svet, ugotoviš, da moraš stvari najprej urediti pri sebi, potem gre laže tudi z drugimi. Ko opraviš z demoni v sebi, ko veš, kdo si, in se ne obremenjuješ s kritikami niti z drugimi ljudmi, potem te tudi drugi bolj cenijo.
Ste bili v kakšnem obdobju še posebno depresivni?
Prav v depri nisem bila nikoli, je pa bilo žalostno obdobje mojega življenja, ko mi je umrl oče. Zelo žalostno obdobje, depresivno pa zagotovo ne.
Nekateri se v zvezi z vašim počutjem zelo radi ukvarjajo tudi z vašimi kilogrami. Vas to zelo moti?
Različni kilogrami v različnih obdobjih življenja, pravim jaz. Nekateri imajo psihične težave, jaz kilograme, drugi pa kakšne druge motnje. Ni človeka, ki ne bi imel kdaj kakšne motnje zaradi razvoja. (smeh) Vsaj jaz ga ne poznam. Predvsem pa se z mojimi kilogrami veliko več ukvarjajo drugi kot jaz. Zdaj se sicer zelo veliko ukvarjam s športom, več kot pol leta sem imela osebnega trenerja. Miha me je spravil na prava pota tudi glede hrane in sem zelo zadovoljna. Ampak kdo pravi, da ne bo šel kdaj spet kakšen kilogram gor. Ali dol. Toda pomembno je, da si v srcu srečen in pravi. Z vizualnostjo smo tako zelo obremenjeni, ker nam to vsak dan mečejo pod nos. Bi bilo pa lepo, da se malo bolj poglobimo tudi v človeka, v njegovo notranjost, ne le v zunanjost.
Ste srečni?
Zelo. Zelo. Najbolj na svetu.
Med fotografiranjem ste omenili svojega fanta. Nam poveste kaj več?
Niti slučajno! Tega ne dam, ne povem, to je moja stvar. Zelo mi je fino, zelo uživam, priznam, to pa je tudi vse, kar povem. Tega pač ne delim z drugimi.
Živite za glasbo, ne pa tudi od nje. Vam kdaj kdo očita, kako lahko kot zvezda delate nekaj tako posvetnega? Prodajate očala.
Ne samo prodajam, tudi zmerim vid, izdelam očala, jih popravljam. Sem zelo zelo pridna optičarka. (smeh) Tako je naneslo, to zdaj počnem, morda bo čez nekaj let vse čisto drugače. Se pač prepuščam. Ampak za zdaj sem zelo rada optičarka, ker sem tako vsak dan v stiku z vsakdanjim življenjem, realnim svetom, tako da lahko zato tudi jaz ostanem na realnih tleh. Po popevki sem si sicer vzela prosto. Upravičeno! (smeh) V torek zjutraj sem pa že delala. Tako greš naprej, ne nazaj.
Niste več najstnica. Kako so vas leta na sceni spremenila?
Bolj suvereno nastopam, bolj vem, zakaj sem na odru. Upala sem, da z leti ne bom vedno bolj naveličana. In nisem. Pravzaprav se mi zdi skoraj nemogoče, ampak na odru mi je čedalje lepše. Z vsakim nastopom, z vsakim projektom. In nikoli se ne predam, vedno najdem kakšno novo zanimivo luknjo. Glasba je res tako širok pojem, da se v bistvu nikoli ne moreš naveličati.
Česa še ne znate, pa bi se radi naučili?
Ne znam biti dovolj neposredna in včasih komu ne povem, kar mu gre, potem pa se znesem nad ljudmi, ki si tega ne zaslužijo. Rada bi se naučila voziti letalo, čeprav moram najprej premagati strah, ker se letal zelo bojim. Rada bi znala zelo zelo dobro kuhati. Saj znam, ampak bi rada še malo bolje. Najbolje skuham karbonaro, škampe v buzari ter pire krompir in špinačo. (smeh) Saj res ni težko, je pa dobro! Najraje od vseh kaviarjev, torej jajc, pa jem jajca na oko! (smeh) Kaviarja pa ne maram.
Ste perfekcionistka?
Nikakor! Razen v glasbi. In pri vožnji z avtomobilom. Rada imam perfektno vožnjo, sicer kar popenim in prevzamem volan. (smeh)
Ste predrzni?
Znam biti predrzna, se pa poskušam brzdati, ker ne maram te lastnosti. Takrat se oglaša ego, zato predrznost ni lepa vrlina. Je pa včasih neizogibna.
Delate torej na sebi, skušate pri sebi kaj spremeniti?
Vsekakor, ampak kaj, tega vam pa ne bom izdala! (smeh)