Ula Furlan je dva meseca in pol preživela na Filipinih, kjer je spremljala snemanje resničnostnega šova Survivor. V tem času je posnela za dobra dva televizijska celovečerca prispevkov, kopanje v tamkajšnjem morju pa si je privoščila zgolj enajstkrat. Ni bilo pravega časa niti volje, ker se je pač dogajalo toliko drugega. Predstave o Filipinih, ki jih je imela pred potjo, so se ob srečanju s tamkajšnjo resničnostjo nekoliko spremenile. Tam za ljudi preživetje pač ni šov.

Ula je bila tokrat prvič v Aziji, zato je bil šok že potovanje samo. V 56 urah so zamenjali tri letala, poleg tega pa še avtobus, ladjico in kombi, da so nazadnje prišli na cilj. Predstave o visokih stolpnicah, neonskih napisih in bleščečih se lučeh, ki jih je uzrla pri pristanku v Hongkongu, so na cilju, v skromni filipinski vasici, »najrevnejši, ampak z najbolj prijaznimi ljudmi«, utonile v pozabo. To je bila zdaj resničnost. Začetek nekakšnega šova za preživetje, ki je tekel za kamero in je bil za Ulo izjemna izkušnja. Prav zelo drugačna ni, odkar je prišla domov, malo pa že. In nekatere stvari, predvsem skrbi, ki si jih povzročamo tukaj, se ji zdaj še vedno zdijo kar nekoliko smešne.
Za razvajene to ni
Tam pač kakšnega razkošja ni bilo, in če je bilo v njej kaj razvajenosti, je v nekaj tednih izpuhtela. Živeli bomo v lesenih kočah? Prav. Moteče je bilo, ker je bila njena, tista s številko sedem, čisto blizu zelo obljudene poti. Kar je pomenilo, da je bilo treba že navsezgodaj deliti nasmeške in biti v popolni pripravljenosti. 53 snemalnih dni je pomenilo 53-krat vstati ob sedmih, se pripraviti, posneti in se potem z raziskovanjem po internetu in pogovorih z domačini pripraviti na naslednji dan.
»Težko je biti stoodstoten vseh 53 dni, sploh ker si obdan z ljudmi, ki niso čisto tvoji. Začneš pogrešati trenutke, ko bi bil sam s seboj ali tistimi, ki so ti blizu. Pa to, da bi šel vsaj dvakrat spat v svojo posteljo. Da bi malo ujel samega sebe, ker tam ti sicer si ti, ampak ves čas se trudiš, da si v redu tudi do drugih. Sicer ne bomo preživeli, če se ne bomo še malo bolj marali, se še malo bolj potrudili, se še večkrat vprašali, ali smo v redu ali ne.«
Tekmovalce, bilo jih je 22 – dva Slovenca, dva Makedonca in osemnajst Srbov –, je srečala le dvakrat. Tisto je bil spektakel, ki bo oktobra zaživel tudi na naši TV3, da se je vse izšlo, pa so skrbeli tisti v ozadju. Nekaj sto ljudi. Po Ulinih besedah približno dvesto ali tristo Srbov, prav toliko Filipincev, ki so gradili sceno in iskali lokacije, ker »vedo, kako priti s čolni do njih, kako je treba posekati kokos, da bo pravilno padel …« Kakšnih deset Argentincev je preskušalo igre, ki so jih pripravljali za tekmovalce, sedem Izraelcev pa je z vso potrebno ljubeznijo skrbelo za tehniko. Kamere so 40 stopinj vročine in veliko vlago v zraku precej težje prenašale kot ljudje.
Brez strahu, prosim!
Je bilo Ulo strah, preden je šla na to avanturistično pot? Se ji zdijo Filipini, ki imajo zaradi smrti Nike Bohinc pri nas zdaj še bolj zlovešč sloves, nevarni? »V vasi, v kateri sem živela, živijo res revni ljudje, ki ti kukajo skozi okno in te vabijo na riž, čeprav ga imajo le tistih nekaj žlic, s katerimi morajo nahraniti svoje otroke. Ni avtomobilov, prometa, ni mobilnih telefonov. Niso civilizacijsko tako obremenjeni kot mi tukaj. Če pa greš v velemesto, v Manilo, sta tudi tam droga in kriminal, pa želja po tem, da hočeš imeti najboljši avto, računalnik … Tako kot v vseh drugih velemestih po svetu. Šokiralo me je, kar se je zgodilo Niki, ampak moja filipinska zgodba je zagotovo povsem drugačna.«

                                                        Več v Jani št. 39, 29. 9. 2009