Vse to je seveda popolnoma normalno. Težava nastane, ko nam strah ali zaskrbljenost hromi telo in um, ko zato ni mogoče razmišljati ali nas telo ne uboga več. Za tekmovalce to pomeni poraz, za igralce in druge nastopajoče pa polom, ki strah v prihodnje zagotovo le poveča. Medicinska znanost je zaskrbljenost (anksioznost), ki presega tisto, kar je običajno, že davno sprejela kot bolezen oziroma bolezenski znak. Nekateri ljudje so namreč zaskrbljeni zaradi vsega: zaradi svojih otrok, finančnega stanja v družini, zaradi službe, pridelka, avta, strah jih je vseh mogočih hudih in manj hudih bolezni. Skoraj v vsakem položaju se bodo najprej prestrašili, potem pa šele razmislili. Nekateri gredo zjutraj iz stanovanja polni skrbi in strahu, kako se bodo pretolkli skozi dan. So pa tudi taki, ki jih ne prestraši skoraj nič, ki si ne delajo skrbi in so hladnokrvni v še tako stresnih razmerah.
Strah in groza
Vznemirjenost, zaskrbljenost je psihološko stanje, ki ga označujejo miselne, čustvene in vedenjske silnice. Skupaj tvorijo neprijeten občutek, ki je povezan z nelagodnostjo, strahom in skrbjo. Bolezenska vznemirjenost, anksioznost, kakor ji rečejo, je stanje, ki nastane brez kakšnega sprožilnega dogodka. Zato se razlikuje od navadnega strahu, ki ga vedno sproži dogodek, pogled na kaj, zavedanje o nečem, kar se nam bo zgodilo. Strah je v nasprotju z zaskrbljenostjo povezan tudi z močno željo po pobegu, po tem, da bi se grožnji izognili. Pri zaskrbljenosti tega ni, takrat človek dojema grožnjo kot neizogibno in je ne more nadzorovati. Zaskrbljenost naj bi bila normalen človekov odziv na stres. O stresu vemo že marsikaj, njegovo obvladovanje pa je za marsikoga zelo težka naloga. Ljudje smo ji različno kos. Zaskrbljenost kot odziv na stres imamo »vgrajeno« tudi zato, da nam je lažje premagati oviro oziroma se znajti v razmerah, ki so stres povzročile.
Vročina pred tekmo
Desetletni fantič je zelo rad smučal. Bil je zelo dober smučar, toda nikoli se ni mogel pohvaliti z dobro uvrstitvijo na tekmovanjih. Vsakič, ko naj bi tekmoval, je zbolel. Dan pred tekmo so mu namerili visoko vročino, čeprav drugih znakov bolezni ni bilo. Ko je bila »nevarnost« tekme mimo, je spet po mili volji lahko smučal. Ko je nekoliko zrasel, se je začel zatekati v bolezen, kadar koli se je hotel izogniti kakšni »krizni« zadevi – ali spraševanju oziroma testu v šoli ali čemu tretjemu. Navadno se je njegovo telo odzvalo s povišano temperaturo, tej pa so se včasih pridružili tudi glavobol, slabost in bruhanje. Učitelji so ga poslali domov in fant se je zatekel v varnost svoje postelje, kjer mu ni več grozila nobena »nevarnost«. Njegove »bolezni« so bile psihosomatskega izvora, so ugotovili zdravniki. Kar pomeni, da je bilo telesno z njim sicer vse v redu, psihično pa si je priklical znake bolezni, ker se drugače v kriznih razmerah ni znašel. Šele z avtogenim treningom, s posebnimi metodami zdravljenja, se je njegova težava končala, in to brez zdravil oziroma preiskav pri nevrologu, kamor bi bil skoraj moral iti, ker je sprva kazalo, da gre za napade migrene. Fantič se je dobesedno zatekal v bolezen, ker je tako lahko obvladal stresne razmere.
Podobnost s srčnim infarktom
Pretirano, bolezensko zaskrbljenost lahko spremljajo hiter in neenakomeren srčni utrip, utrujenost, slabost, bolečina v prsih, kratka sapa, tudi bolečine v trebuhu in glavoboli. Telo se namreč pripravi, da se bo spopadlo z grožnjo. Povečajo se tudi krvni tlak, potenje in pretok krvi v mišice, imunski in presnovni sistem pa sta zaustavljena. Zunanji znaki zaskrbljenosti so lahko bledica, tresenje in celo razširitev zenic. Nekateri bolniki opisujejo tudi občutek hude groze ali panike. Napadi panike sicer niso vedno spremljajoč znak zaskrbljenosti oziroma anksioznosti, vendar so zelo pogosti. Pojavijo se nenadoma, brez opozorilnih znakov, in čeprav je strah povsem nesmiseln, je občutek grožnje izredno resničen. Bolnik, ki ima napad panike, se velikokrat boji, da bo umrl. Znano je, da napake panike pogosto zamenjajo s srčnim infarktom, ker ima zelo podobne znake.
Zgodba z dečkom nam pove, da zaskrbljenost ni povezana samo s telesnim, temveč ima glavni razlog v čustvenem dojemanju sveta oziroma okolice. Poleg tega ima tudi posledice na čustveno doživljanje. Bolniki opisujejo predvsem občutek groze, težave s pozornostjo, občutek napetosti, pripravljenost, da se nemudoma odzovejo, pričakujoč najslabše, razdraženost, nemir, čuječnost v pripravljenosti, da se bo zgodilo nekaj slabega, občutke nevarnosti, pa tudi, kot da v glavi nimajo ničesar. Tlačijo jih tudi more, počutijo se kot s čim obsedeni, imajo tudi občutke že videnega. Eden najpogostejših znakov anksioznosti je strah, ki vključuje tudi strah pred smrtjo. Neki bolnik je opisal bolečino v prsih kot občutek, da bo umrl zaradi srčnega infarkta, ali kot da bi ga zadel strel v srce.
Biološko so težave zaradi pretirane zaskrbljenosti povezane z delovanjem dela možganov. To so znanstveniki dokazali s posebno napravo, ki ji pravijo PET-scan (pozitronska emisijska tomografija). Bolnike so izpostavili neprijetnim in pogojno škodljivim vplivom vonja in okusa. Naprava je pokazala, da se je pretok krvi v tem delu možganov povečal, bolniki pa so pozneje povedali, da so začutili zmerno zaskrbljenost. Prav gotovo pa bodo z gensko tehnologijo odkrili tudi, kaj vse lahko sproži pretirano zaskrbljenost, saj je že zdaj jasno, da gre za kombinacijo različnih vplivov.