Skromnost je lepa čednost, a v današnjem času ne preveč koristna. Nagrada jo je vendarle našla, in tega je vesela. Tudi zato, ker verjame in pripada stari, visoki igralski šoli. Kjer je bilo veliko spoštovanja in samospoštovanja, reda in so imela še vsa gledališča slovite obrekovalnice.
»O meni je vedno govorilo delo na odru, ko pa so se zavese zagrnile, me ni bilo nikjer več,« pravi. Tako se je obrnilo življenje. Zdaj je srečno, nekoč ni bilo. »Hvala bogu, da otrok ne razume vsega hudega, kar se mu dogaja …«
Rodila se je leta 1942 v Trstu, sredi vojne in krutih razmer. Starši so prihajali s Krasa, papajeva družina je bila družina umetnikov, ki je imela doma, na kmetih, tudi pianino. »Lahko si mislite, kaj je to takrat pomenilo.«
Otrok vojne in pomanjkanja
Nič čudnega, da jo prijatelj Tone Partljič, s katerim sta v mariborsko gledališče že davno prišla istega leta, prepričuje, naj napiše knjigo. Morda bi ji ta pomagala, da bi bilo breme preteklosti vendarle nekoliko lažje.
Njena mami in papa sta bila v Trstu tedaj v ilegali, pri njih se je delalo izkaznice za Jugoslavijo. Potem so se vrstile tragedije. Oče je bil izdan, zaprt in nato kot talec ustreljen na Opčinah. Zaprli so tudi mamo, k sreči so takrat za leto dni in pol staro Minu skrbeli sosedje, Italijani. Ko so mamo izpustili, sta bili skoraj brez vsega, v bombnem napadu zaveznikov na tržaško pristanišče pa je bil porušen še njun dom. Onidve sta po čudežu preživeli, dobri italijanski sosedje so umrli.
Zavetje sta našli pri noni na Krasu, ampak mama se je morala potem za nekaj časa odreči svoji deklici. Ta je živela pri družini mamine sestre, ki se je morala zaradi očeta učitelja veliko seliti. V življenju se je Minu selila kar devetnajstkrat. Kočevje, Bela krajina … daleč stran od morja in mame. Nekoč jo je, stara šest let, obiskala, ko je bila ta v službi v Šmarjah pri Jelši. Tisto noč sta se skupaj bali mrtvaške glave v ambulanti, kjer je imela mama poleg službe skromno ležišče. Bilo je hudo in revno.
Pri dvanajstih je Minu spet prišla k mami, a je ta kmalu zelo zelo zbolela. Možganska kap. Nikoli si ni zares opomogla, Minu ji je morala kuhati neslano juho in jo učiti govoriti, zraven pa je sanjala o tem, da bo igralka. Želja je bila tako neizmerno močna, da ji je brez težav uspelo priti na akademijo. In s težavo zapustiti bolno mamo. Ob tem se Minu še vedno orosijo oči. Težko je pozabiti. Tudi to, da se mama hčerinega uspeha ni mogla zares veseliti in je kmalu po njenem koncu študija umrla.
Ljubezen, ki je prinesla žalost
Takrat je bilo srce mlade Minu, ki se je je to ime oprijelo v najstniških letih in zdaj z nasmehom in v slogu prave dame ne izda, kaj zares piše v rojstnem listu, oddano. Človeku, ki mu je sledila v Celje, čeprav ji je Bojan Štih ponujal službo v ljubljanski Drami. Za Celjem, tam je igrala sedem sezon, je prišel Maribor. Veliko odrskih vlog, zaradi ljubega miru v družini pa tudi veliko zavrnjenih priložnosti za igranje na televiziji in filmu. Prihajali so k njej s ponudbami, tudi iz Beograda, pa je vsakič rekla ne, čeprav si je želela igrati. A je trdno branila nekaj, kar je razpadlo že na samem začetku, in česar se ji je uspelo otresti šele po nizu zamujenih priložnosti v karieri igralke.
»Zato je moj življenjepis v tem delu tako prazen,« pravi Minu z rahlo trpkim prizvokom. Je pa zato del, ki pripada vlogi mame, izpolnjen z lepim. Dva otroka ima. Starejša hči Karin, naklonjena naravoslovju, je »strašno pridna, razumska, zadržana, zanesljiva, urejena …,« jo opisuje mama Minu. Mlajši Tilen pa je »bolj po mami«. Je zgovoren, odprt, samostojen, samosvoj. Tilen je avanturist, ki obožuje španščino, uživa kot turistični vodnik, tudi po za nas bolj čudaških krajih, igra pa tudi oboo in že nekaj časa od mame noče preživnine.
Karin in Tilen sta tisto lepo, kar je ostalo iz zares grdega obdobja, ki se je na srečo končalo, ko je bil za to pravi čas. Zdaj ima človeka, ki ji pusti biti to, kar je, drugače kot tisti prej … Več pa, sploh pa ne imen – zato ker dame, ki se s padcem odrske zavese umaknejo od oči občinstva, tega ne počnejo –, ne pove. Saj vedo tisti, ki morajo, drugim pa le toliko, zato da bodo le morda nekoliko več izvedeli o tem, kdo je Minu Kjuder. Igralka.
Igralec igra ali pa je mrtev!
Kaj zdaj, se bo igralka z dragocenim prstanom na roki vrnila v idilično kraško okolje, barvat ograjo pri hiši, ki jo obnavljajo in kjer njena ljuba psička Kaja, ki je z njo že štirinajst let in je bila že tudi v Afriki, živi v sožitju z dvema mucama? Bog daj, da bi ne bilo tako, se da razumeti odgovor naše sogovornice. Igrala bi še in še. Pri tem se spomni besed Lenče Ferenčak, ki je v intervjuju na vprašanje o upokojitvi odgovorila: Igralec al igra al je pa mrtev!
Minu zdaj igra kot gostja, to je tisti sloviti k. g. na gledaliških plakatih, v Gospe ministrici, koprodukciji koprskega in novogoriškega gledališča. Rada je v tem kolesju, a opaža razlike. »Mladi igralci so dobri, simpatični, ampak oni ne poznajo imen, kaj šele, da bi vedeli, kaj so delali nekoč ljudje pred njimi. Kot da se je vse skupaj, življenje in gledališče, začelo z njimi,« je kritična. Sama je imela srečo, da je na odru stala ob Duši Počkaj, na primer. Takrat, v času njene igralske mladosti, so se takšna imena opazovala s strahospoštovanjem. Zdaj je, pravi z vzdihom, vse drugače.
Nekateri so zdaj tudi preveč polni samih sebe; nekateri vidijo in kažejo lepe podobe, vsebina za njimi pa jih ne zanima veliko. V tem je tičal nesporazum ali pa spor, kot hočete, zaradi katerega Minu zadnjih šest let pred upokojitvijo ni niti enkrat stala na mariborskem odru, čeprav je bila tam v službi. To je bil Pandurjev čas, ki pa na žalost ni bil tudi Minujin.
Pa vendar se ima za srečno igralko, ker je igrala veliko, ne da bi se ji bilo za to treba komu dobrikati. Se ji pa je zgodilo, da kakšne vloge nikakor ni mogla zares zgrabiti in je bila v resni zagati. Nekoč, v neki komediji v Celju, je še režiser na videz obupal nad njo, ko so njen lik vsi videli kot strahovito smešnega, njej pa se je zdel neznansko tragičen. Teden dni pred premiero je pomagala le ena režiserjeva beseda in Minu je vlogo le ujela. »Občinstvo ne ve, koliko se igralci trudimo; mislijo, da je učenje teksta najtežje, ampak ko bi vedeli, da je to le en sam delček, najmanjši problem pri ustvarjanju vloge!«
Težave ji je povzročala tudi Šeligova Lepa Vida, trideset let je od tega, za katero je potem dobila Prešernovo nagrado, in še nekatere druge; prav prosila je, naj je ne zasedejo, čeprav tega takrat niso pogosto počeli. »Nisem je čutila, nisem je mogla prebaviti. Zato ker me je grozno motilo, da lepa Vida zapusti svojega otroka!« Nazadnje je šlo. Ampak lepi Vidi še vedno ne more odpustiti. Čeprav dodaja, da igralec v sebi »vedno najde opravičilo. Igralci moramo opravičevati ljudi, tudi če so slabi, sicer vloge ne moremo igrati.«
Igralka, ki je odraščala in zorela v pomanjkanju in si je šele po prvem statiranju v ljubljanski Drami med študijem lahko kupila starinske čevlje z vezalkami in z gumijastim podplatom, naslednjo zimo pa je bil na vrsti plašč, saj jo je pred tem vedno zeblo, je zdaj, po vsem, srečen človek. Ljubi sonce in širino, ki ti jo daje morje, in ko dihaš s polnimi pljuči. V tržaškem gledališču, ki se bo pobralo, je prepričana, poučuje v gledališki šoli za zamejce, in malo tudi čaka, da pride kakšna nova igralska ponudba. »Toliko energije je še v meni!« pravi dama, kakršnih v sodobnem gledališču preprosto ne more biti več veliko.