Kmalu po tem, ko je postalo jasno, da družba Arcandor, v kateri je eno od podjetij tudi Quelle, ne bo preživela, so novinarji obiskali Madeleine Schickedanz, hčerko in dedinjo bogastva, ki ga je ustvaril ustanovitelj kataloškega giganta Gustav Schickedanz. Gospa je stara 65 let, s svojimi odgovori pa je marsikomu med navadnimi smrtniki skoraj vzela sapo.
Madeleine Schickedanz je edina živeča hči Grete in Gustava Schickedanza. Nemci jo bolj poznajo po slavnem priimku kot po pojavljanju v javnosti, saj je doslej skrbno varovala zasebnost. Z družino živi v manjšem kraju v bližini Nürnberga, na posestvu, ki je veliko dvajset tisoč kvadratnih metrov. Zaradi dogodkov je bleda, suhljata in očitno prizadeta. V vili, ki jo je podedovala po svoji materi, je preživela vse svoje življenje. Tu je odraščala, vzgojila svoje otroke in živi še danes. Sobane so še vedno polne slik in dragih predmetov.
Živimo s 500 do 600 evri na mesec
Odkar je Arcandor propadel, so se razmere povsem spremenile. Dedinja je čez noč izgubila bogastvo. Je njeno posestvo zdaj v nevarnosti, da ga bo treba prodati? »Lahko se zgodi tudi to,« pravi obubožana dedinja. »Potem bi mi počilo srce.« Čeprav je v javnosti veljala za milijarderko, se sama ni doživljala tako, saj je celotno premoženje vložila v podjetja, ki so zdaj propadla. Njeno premoženje je bilo ocenjeno na tri milijarde, zdaj ga je ostalo »le« še 27 milijonov evrov.
Čeprav bo s tem denarjem lahko še naprej živela bolje kot večina Quellejevih kupcev, so skrbi velike, saj banke in upniki lahko zahtevajo poplačila dolgov.
»Zato varčujem, kjer je le mogoče,« pravi Madeleine Schickedanz. »Osebno porabo smo zelo omejili, varčujemo pri vsem, od kozmetike do oblačil. »Če se z možem odpraviva ven, kar se zgodi le redko, greva do Italijanov na vogalu in pojeva pico, spijeva kozarec vina in brezalkoholno pijačo. Za to ne porabiva niti 40 evrov.«
Varčujejo tudi drugače. Zdaj kupujejo v diskontnih trgovinah, sadje, zelenjavo in zelišča pridelajo kar na domačem vrtu. »Živimo s 500 do 600 evri na mesec,« je potožila nekdanja milijarderka.
V času odrekanja najbolj pogreša obiske glasbenih prireditev v Salzburgu in Bayreuthu. Ko je bila zadnjič tam, si je ogledala opero Čarobno piščal, prav takrat pa se je že najavila Arcandorjeva kriza. Poglede, ki so ji jih namenili obiskovalci, je občutila kot nože v hrbet.
Zaradi finančnega zloma je Madeleine Schickedanz tudi hudo zbolela. O plačilni nesposobnosti podjetja so jo obvestili, ko je bila v svoji hiši v švicarskem St. Moritzu. Dobila je srčni napad in omedlela, na nogah sploh ni več mogla stati. Takrat je pomislila, da si želi le še umreti. Zdravniki so ji pomagali, da je lahko naslednji dan odpotovala v Nemčijo. Želela je osebno preveriti položaj v koncernu, a ji zaradi slabega stanja tega niso dovolili.
Življenje teče naprej
Madeleine Schickedanz ima štiri otroke, ki seveda niso navdušeni, da bogate dediščine ni več. Materi očitajo, da se ni dovolj vključevala v vodenje koncerna.
Vendar bo življenje teklo naprej. Dedinja bo še naprej živela odmaknjeno od pogledov javnosti, ki jih občuti kot privoščljivost. »Poglejte jo, ta je Schickedanzova. Ta je tista, ki je vse izgubila,« jih misli večina. In to gospa zdaj zelo težko prenese.
Na vprašanje, ali pozna zadnji Quellejev katalog, je odgovorila, da ga je zelo natančno prelistala, iz njega pa je pogosto tudi kaj naročila, na primer kavbojke, kuhinjske pripomočke in copate.
Okvirček:
Po intervjuju se je na izjave Madeleine Schickedanz vsul plaz komentarjev. Večina ljudi v ironičnem tonu pripominja, da bi obubožani revici radi pomagali, saj ji gotovo trda prede. Zlobneži dodajajo, da gre verjetno za pomoto in je gospa namesto šeststo evrov na mesec za preživetje želela reči šeststo evrov na dan. Še največ pa je takšnih, ki v njej vidijo novodobno Marijo Antonieto, ki je nekoč razjarjeni množici sporočila, naj jedo potico, če nimajo za kruh.
OKVIR: Oprostite, naročil ne sprejemamo več
Da ima nemški kataloški velikan Quelle težave, se je izvedelo junija letos, ko so njegovi upravitelji prosili državo za zaščito pred stečajem. Ta je preživetju družbe, v kateri je zaposlenih več kot deset tisoč delavcev, namenila 50 milijonov evrov pomoči. Lastnik trgovskega podjetja, družba Arcandor, je Quelle že pred tem skušal prodati, vendar neuspešno.
Uprava družbe je konec oktobra morala priznati, da zaradi plačilne nezmožnosti in zadolženosti po intenzivnih pogajanjih z različnimi kupci ni druge rešitve, kot da družba dokonča stečaj. Odpustiti so morali 1500 delavcev, za usodo preostalih se še pogajajo. Quelle Deutchland bodo preoblikovali, nekatere dele obdržali, druge pa opustili. Po besedah stečajnega upravitelja Klausa Huberta Görga bodo predvidoma obdržali zdrave družbe v Franciji, Švici in drugje tujini. Eno od njih je tudi v Sloveniji. A spletna stran slovenskega podjetja Quelle pokaže drugače. »Težko mi je ob novici, ki Vam jo moram sporočiti; naše matično podjetje Quelle s sedežem v Nemčiji je po 82 letih delovanja razglasilo stečaj, blagovna znamka Quelle je bila prodana. Dobavitelji nam iz teh razlogov ne morejo zagotoviti nemotene dobave izdelkov, skladišča niso dovolj založena, zato tudi v Sloveniji ne moremo več sprejemati naročil naših kupcev,« je zapisano v pojasnilu naročnikom. Torej je konec kataloške zgodbe tudi v Sloveniji.
V Nemčiji so natisnili zadnji katalog, ki velja do konca leta 2010, v tem času pa nameravajo izpolniti vsa naročila. Tudi na spletni strani še vedno vabijo k nakupu, čeprav je pomenljiv kričeč napis: Vse mora ven! (najverjetneje iz skladišča), in Največja nemška razprodaja! Nemcem se je z ukinitvijo Quellejevega kataloga sesul eden nekdaj mogočnih stebrov prepoznavnosti. Simbol široke ponudbe, s sloganom Izobilje za vse, je v debelem, tisoč strani obsegajočem in kilogram težkem katalogu na naslove gospodinjstev dolga leta prihajal po pošti in ponujal vse, kar si je povprečni človek mogel zaželeti.
Katalog, ki je dolga desetletja opremljal nemška gospodinjstva, bo prenehal izhajati in postal le še zgodovina. Generacije Nemcev ga ne bodo pozabile, obveljal pa bo tudi kot izjemen primer trženja po katalogu, znan po prodajnih rekordih in vzponih, predvsem pa po ustvarjanju iluzije izobilja. Z gotovostjo je mogoče trditi, da ga bodo čez nekaj desetletij na trgovskih akademijah proučevali kot zanimiv družbeni pojav. Dva velika konkurenta v kataloški prodaji, Neckermann in Otto, njegovega uspeha nista nikoli dosegla.
Enega od vrhuncev je Quellejeva prodaja dosegla z združitvijo obeh Nemčij, saj se je zahodni del, pred dvajsetimi leti že preplavljen z veleblagovnicami in ponudbo, že zasitil, Vzhodni Nemci pa so zgrabili kataloški fenomen, ki ga do takrat niso poznali, in spet okrepili prodajo. Naročila so po utečenih kanalih menda potovala tudi v Rusijo.
Kot so povedali stečajni upravitelji nemškega podjetja, so se krize začeli zavedati pred precej časa, a očitno prepozno. Število naročil je upadalo, kataloška konkurenca s specializiranimi izdelki je bila huda, veleblagovnice in nakupovalni centri na obrobju mest, ki so obiskovalce vabili na celodnevno zapravljanje in preživljanje prostega časa, so naredili svoje. Poleg tega se je z nepričakovano hitrostjo razvijala spletna prodaja, ki je Quelleju zadala končni udarec. Konec je dočakal še en nemški gospodarski čudež.
