Temperamentna dama nas je sprejela v prostorni sobi, kjer se bok ob boku družita veličastna inštrumenta – klavirja. Glasba pianistki in klavirski pedagoginji poljsko-makedonskega rodu Marini Horak prav gotovo zaznamuje življenje. Njeni večni spremljevalci pa so tudi jeziki – kot poliglotka jih govori kar osem, včasih pa se celo v sanjah pogovarja v katerem, ki ga še ni usvojila.
Poleg tega da obvlada angleško, nemško, francosko, italijansko, nizozemsko, norveško, špansko, hrvaško ter se uči rusko, razume tudi afrikans, bere pa lahko celo švedsko in dansko čtivo. Ko jo napade utrujenost, se rada uleže v posteljo in vzame v roke Piko Nogavičko v švedščini. Zato ni čudno, da (največkrat v zavetju nočne energije) piše pesmi v kar štirih jezikih. Pred kratkim je izšla njena pesniška zbirka Drobci sreče in bolečine, kjer najdete njene avtorske pesmi, ki so nastajale dobrih dvajset let – v štirih jezikih!
Hiter prelet njenega življenjepisa bi vas prepričal, da veliko več nastopa v tujini kot doma. Letos je tako za njo že turneja po ZDA, sodeluje pa tudi v žirijah na mednarodnih tekmovanjih (Bolgarija, Istanbul, Banjaluka), čeprav iskreno prizna: »Raje bi videla, da bi se tekmovanja v glasbi ukinila.«
Ne morem se znebiti občutka, da je veliko bolj spoštovana drugod kot pa v domovini, v katero se je vrnila pred komaj osmimi leti. Že od rosnih let so jo poti vodile v mednarodne širjave, živela in izobraževala se je v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Angliji. »London je bila moja najpomembnejša življenjska postojanka. Že od vse te kulturne ponudbe se človeku zvrti v glavi, poleg tega pa navdušuje vsa ta mešanica ras, toliko zanimivih razlik, ki se jih naučiš spoštovati. Občutek imam, da mi je London prinesel ves svet pred moj prag,« zavzdihne vzneseno. V britansko prestolnico je pred leti prišla s svojim drugim možem, Valižanom, prek katerega se je srečala tudi z enim največjih violinistov dvajsetega stoletja, lordom Yehudijem Menuhinom in njegovima sestrama. Veliki glasbenik je za Marino Horak dejal, da je topla in očarljiva oseba ter pridobitev za glasbeno življenje vsakega okolja. Takšni ljudje so jo še posebno navdihovali.
Glasba je jezik. Tako kot ona navdihuje generacije svojih učencev, s katerimi ima prijateljske odnose in z njimi še dolgo ohranja stike. Ali ni to vsaj malce naporno? »Nasprotno, to mi daje energijo! Prav včeraj sem se pogovarjala z nekdanjo študentko iz New Yorka, predvčerajšnjim mi je pisala nekdanja študentka iz Los Angelesa, jutri pa me bo morda poklical nekdanji učenec iz Vancouvra,« pravi z vedrino v glasu, medtem ko se nama pod nogami smuka elegantna črna mačka.
Svoje bogate izkušnje želi prenesti na mlade – ne samo v tehniki oziroma veščini igranja, temveč tudi s podajanjem morda za nekatere malce težje razumljivih izkustev. Na akademiji za glasbo je letos uvedla predmet dimenzije izvajanja. »Gre za izkustveni predmet, ki vključuje sprostitvene vaje, dihanje, dialog, čiščenje misli – saj je na tem svetu kar precej zmede. Vsak zna uglasiti svoj inštrument, nihče pa pravzaprav ne zna uglasiti sebe, svojega telesa. Kar naredimo zase, bo imelo učinek na tisto, kar delamo!« Najpomembnejše se ji zdi, da od nje učenci odnesejo nekaj za življenje in razumejo glasbo ter ji vdihnejo vsak svoj smisel in pomen. »Da je glasba jezik, sicer zveni kot kliše, a tako v resnici je. Glasba pripoveduje o človeških čustvih in mislih,« sklene Horakova, zanimiva sogovornica, ki se izjemno bogato izraža.
Njene misli in predvsem dejanja pa so bila prejšnji mesec usmerjena v pripravo odmevnega dobrodelnega koncerta Marina in prijatelji v Slovenski filharmoniji, ko se je na njeno povabilo zbralo več kot dvajset umetnikov, med njimi sta posebej za to priložnost prišli nastopit tudi njeni nekdanji študentki iz New Yorka. Ker čuti, da je nasilje v vseh oblikah eden največjih problemov današnjega časa, je izkupiček koncerta namenila Belemu obroču, društvu za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Tako je bila prav na Miklavžev večer, na dan šeste obletnice Belega obroča, simbolična slovesnost, na kateri sta predsednica Vlasta Nussdorfer in Marina Horak predali posebej izbranemu krogu ljudi v najhujši stiski sredstva v obliki nakupovalnih bonov in jim tako vsaj nekoliko olajšali predbožični čas.
