Hišni pritlikavec. Njegovo pravo ime je pravzaprav Eric Banadinović, rodil se je (leta 1968) in odrastel v Avstraliji kot mlajši od dveh sinov Zagrebčana in Nemke. Svoje poreklo je v otroštvu večkrat dobil pod nos. In mu to niti malo ni bilo všeč. A med sošolci je bil priljubljen, ker je bil zabaven. In ker je znal tako dobro oponašati učitelje. O igralstvu takrat še ni razmišljal. Je pa pri štirinajstih naredil že zelo določen načrt, da bo pustil šolo in postal avtomehanik. Avtomobili so bili že tedaj njegova strast. Ne bodi trapast, je rekel njegov razsodnejši oče, izšolaj se do konca in potem »naj tvoj hobi nikar ne postane tvoja služba«. Eric se je dal prepričati in je še naprej hodil v šolo in rastel. Potegnil se je do 190 centimetrov, čeprav velja za družinskega pritlikavca – njegov brat je odgnal več kot dva metra visoko. Avtomobili so pa še vedno samo hobi, čeprav je na dirkah, kadar se jih udeleži, po navadi precej uspešen. Koliko avtomobilov ima, so ga nekoč vprašali. Manj kot Jay Leno, je rekel. In zardel.
Voham zvezdo. Začel je kot stand up komik. Ne, pravzaprav je začel kot barman, pa so ga povabili, naj nastopi v stand up komediji. In je, a je bil še naprej barman, ker s komedijo ni dovolj zaslužil. Ampak slednjič ga je nekdo opazil, ga povabil v televizijsko oddajo, tam ga je opazil nekdo drug, ga povabil v drugo oddajo … in tako je šlo naprej, padala je domina za domino, dokler ni dobil svoje oddaje, The Eric Bana Show, ki je trajala eno samo sezono, potem pa so jo zaradi majhne gledanosti ukinili. Ampak še isto leto, leta 1997, je debitiral v avstralskem filmu The Castle, ki je navdušil domače kritike in postal avstralska uspešnica. In Bano je spet nekdo opazil.
Resda je bil to kriminalec, ki je sedel v ječi, ampak bil je zelo slaven kriminalec, eden najslavnejših v Avstraliji, Mark Brandon (Chopper) Read. Očitno si je rekel, tale je pravi, ter nanj opozoril režiserja, ki je pripravljal biografski film o njegovem življenju in že leta zaman iskal nekoga, ki bi upodobil Reada. Bana se je zredil za petnajst kilogramov, preživel nekaj dni z Readom v zaporu in med snemanjem vsak dan prebil pet ur v maski, da so mu nanesli vse tatuje. Film Chopper (2000) je zbudil tudi pozornost tujih kritikov. Vplivni ameriški kritik Roger Ebert se je navduševal: »V komiku po imenu Eric Bana so filmarji po mojem našli bodočo zvezdo. … Ima nekaj, česar te ne more naučiti nobena igralska šola in kar lahko pokažejo le redki igralci. Ne moreš odmakniti oči od njega.«
Toplo priporočen. Režiserji vsekakor niso odmikali oči: Ridley Scott mu je dal vlogo v Sestreljenem črnem jastrebu (Black Hawk Down, 2001), Ang Lee naslovno vlogo v Neverjetnem Hulku (The Incredible Hulk, 2003) in Wolfgang Petersen vlogo Hektorja v Troji (Troy, 2004) – ampak to mu je prišepnil Brad Pitt, ki je bil tudi Banov občudovalec. Spielberg si ga je prisvojil za svoj film Munchen (Munich, 2005) in Ameriška filmska akademija ga je povabila v svoje vrste, česar ne naredijo strašansko pogosto, nominacije za oskarja, ki bi mu avtomatično prinesla članstvo, namreč ni imel. In je še vedno nima, ampak domnevamo, da je to le vprašanje časa.
Gledalci so bili manj pozorni, a tistim, ki so mu očitali, da njegovi filmi niso dovolj donosni, je odgovoril: »No, saj Hulk ni bil ravno polomija. Dolgo snemanje je velik osebni vložek. Če ne bi bil zadovoljen z rezultatom, bi bil prekleto besen, a doslej sem bil še vedno zadovoljen.«
Da ni tako velika zvezda, kot bi (verjetno) lahko bil, je kriva tudi njegova izbirčnost. Po stripu posnetega Hulka se je lotil samo zato, ker ga je režiral Ang Lee, nadaljevanje pa je gladko zavrnil. Tudi vloga Bonda, Jamesa Bonda, ga ne zanima, čeprav so leta 2003, ko se je poslovil Pierce Brosnan, nekateri časopisi že pisali, da jo je dobil. »Pojma nimam, od kod te ideje,« je rekel zbegani Bana. »Milijonkrat sem povedal, da me ne zanima. In nikoli, nikoli se o tem ni z mano nihče ni pogovarjal.«
Med njegovimi filmi so dolgi premori, ker med snemanji po več mesecev preživi z ženo in otrokoma. Za kakšno avtomobilsko dirko se pa tudi najde čas.
