Čeprav je bila Pokljuka dolga leta med najrednejšimi prizorišči svetovnega pokala v biatlonu in so odgovorni na Mednarodni biatlonski zvezi našim organizatorjem dostikrat pogledali pod prste, je bilo pred dvema letoma jasno: prizorišče ne ustreza več sodobnim standardom. Nekaj je bilo treba storiti, in to hitro, če smo hoteli svoj sloves ohraniti. Odgovorni so pljunili v roke in v pičlem letu dni je na prelepi gorenjski planoti zrastel popolnoma nov športni center, eden najmodernejših v Evropi. Ali jim bo uspelo prizorišče dokončati še pred začetkom sezone, sem se spraševala, ko sem na začetku junija s prijatelji pohajkovala po Pokljuki. Prelepo, z gostimi smrekami obdano Rudno polje, idealno izhodišče za okoliške hribe, je bilo namreč eno samo gradbišče. Kupi zemlje in blata, hribovski mir pa je prediralo brnenje strojev. Dolga prejšnja zima je gradbincem prekrižala načrte, zato so bila v tistem času dela v največjem razmahu. A bitko s časom jim je uspelo dobiti. 13. oktobra je minister za šolstvo in šport RS dr. Igor Lukšič center slovesno odprl, predsednik mednarodne biatlonske zveze (IBU), Norvežan Anders Besseberg, pa je celo dejal, da je prenovljena Pokljuka spet v igri za svetovno prvenstvo, ki je tukaj pred osmimi leti že bilo!
Praktično prizorišče
Rudno polje je prizorišče biatlonskih tekmovanj, ki so bila nekoč precej v senci preostalih zimskih športov, pravzaprav postalo po naključju in predvsem iz praktičnih razlogov – tu so namreč že bili vojaški objekti s streliščem. Zgodba se je začela po prvem jugoslovanskem biatlonskem nastopu na olimpijskih igrah leta 1984. Mnogi od takratnih tekmovalcev so še naprej ostali v biatlonskih vodah, reprezentanca pa je bila kar del vojske, saj tako za orožje ni bilo treba pridobivati posebnih dovoljenj. Pod okriljem teritorialne obrambe so takoj po osamosvojitvi leta 1992 izpeljali prvo tekmovanje za svetovni pokal in takrat se je ime Pokljuke poneslo v svet. »Vsa infrastruktura je bila precej klavrna, ampak tudi drugje po svetu ni bilo bistveno boljše,« je dejal Tomaž Šušteršič, predstavnik za odnose z javnostmi in sekretar organizacijskega komiteja Pokljuka. Prvo leto v drugem tisočletju pa je prineslo vrhunec pokljuškemu prizorišču, saj je imelo čast organizirati biatlonsko člansko svetovno prvenstvo. »Prej je delo organizatorjev in novinarskih ekip potekalo iz priložnostnih kontejnerjev, takrat pa smo morali na hitro zgraditi montažni objekt, pločevinasto halo v dveh nadstropjih, da smo svetovno prvenstvo lahko speljali.« Objekt so ohranili vse do zadnje tekme za svetovni pokal v predlanski sezoni. Vmes so številna biatlonska prizorišča začela graditi moderne stadione, zahteve tega športa so postajale čedalje bolj neizprosne. »Treba se je bilo čedalje bolj prilagajati televizijskim prenosom in gledalcem, ki jih je začel ta šport vedno bolj zanimati.«
Gradnja
Po opominih mednarodne biatlonske zveze, da bo Pokljuka težko obdržala svetovni pokal, če se ne bodo prilagodili modernim zahtevam, so začeli načrtovati in iskati denarna sredstva za gradnjo novega prizorišča. »Bíli smo zadnjo plat zvona!« Konec septembra 2008, ko so izpolnili vse kriterije (med drugim so imeli tudi okoljevarstveniki kar nekaj pripomb na projekt) in dobili kar 6,5 milijona evrov evropskih sredstev, pomoč Ministrstva za šolstvo in šport RS ter Fundacije za šport (skupna vrednost projekta je 10 milijonov evrov), so končno začeli graditi in oktobra so center, kot že rečeno, slavnostno odprli. »Škoda, da ne tekmujem več,« je ob pogledu na prenovljeni pokljuški stadion dejal dolgoletni slovenski reprezentant Tomas Globočnik. Da je razlika med prejšnjim in sedanjim prizoriščem nepopisna, je dejal tudi Anders Besseberg, ki je poudaril, da objekt omogoča ne samo imenitne možnosti za trening, temveč tudi velike tekmovalne predstave. To smo seveda videli na nedavnih premiernih tekmah za svetovni pokal. Tekmovalce smo zmotili prav na dan treninga pred odločilnimi tekmami. V restavraciji Hotela Center pred vrati biatlonskega stadiona smo najprej naleteli na mlado mamico, reprezentantko Tadejo Brankovič - Likozar, ki se je igrala s svojo osemmesečno hčerko Mašo. Po poškodbi in porodu je letos spet začela tekmovati, tudi zaradi prihajajočih zimskih olimpijskih iger. Nad novo pokljuško pridobitvijo je navdušena. »Super je, iz hotela lahko stopim naravnost na progo,« je zadovoljna. Kar ji še posebno veliko pomeni, ker jo na tekmovanjih spremlja hčerka. »V hotelih na drugih prizoriščih nimamo takega udobja, v sobah imamo tu celo internet! Lahko gremo v savno, na fitnes. Proge so široke, trde, osvetljene, kar je zelo praktično, ker se tako zgodaj stemni. Boljših razmer res ne bi mogli imeti!« Reprezentanti, ki na Pokljuki ostajajo do konca leta, so center takoj vzeli za svojega. »Tukaj se počutijo kot doma,« se je nasmehnil Peter Zupan, predsednik Zbora za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije. »Takšnega udobja res nismo navajeni. Takoj smo se kar udomačili!« pravi Brankovičeva. Tak občutek pa gotovo vpliva tudi na boljše počutje reprezentantov in posledično seveda na rezultate. »Osebje jim gre na roko, tudi hrano prilagajajo njihovim potrebam. Poleg tega lahko trenirajo na domačem prizorišču. Vse to so malenkosti, ki jim veliko pomenijo,« je dodal Zupan in nam nato razkazal center. Namesto mehanskih imajo zdaj na strelišču elektronske tarče, med streliščem, prostori za pripravo smuči in hotelom so funkcionalni predori, kot na številnih drugih prizoriščih biatlonske karavane. Poskrbeli so tudi za ekologijo – počistili so odpadke iz okoliških gozdov, kurijo z lesnimi sekanci, namestili so čistilne naprave, ki čistijo vse odpadne vode z Rudnega polja, meteorne vode s strehe in parkirišča vodijo v vodno akumulacijo, namenjeno zasneževanju, poleti pa morebitnemu gašenju visokogorja. »Tekme svetovnega pokala so le ena od dejavnosti novega centra, ki tudi sicer zagotavlja odlične razmere za turizem in rekreacijo.« Prostrane planote Pokljuke so namreč idealno pribežališče iz mestnega vsakdana. Mir, neokrnjena narava in imenitne razmere za šport so seveda prednosti, ki bodo v nov pokljuški center prav gotovo privabili mnoge!