V ljubljanski Bežigrajski galeriji je odmevala zanimiva in da, tudi ljubka razstava Striček in Psiček ilustratorke Milanke Fabjančič. Prikupna lika sta postala del njene družine, z njima pa ima velike načrte, o katerih ne želi prekmalu govoriti. Akademska slikarka, ki je zatreskana v svinčnik in papir, ustvarja zvečer in ponoči, ko se iz mame še ne enoletnega Nila prelevi v super ilustratorko.
Trenutno je življenje pri njej postavljeno na glavo – ampak samo glede delovnega ritma. Ko se zvečer vse umiri in se večina zlekne za kakšno uro ali dve pred televizor, Milanka tega ne more storiti. Nima televizorja. Zato se zvečer ne »odklaplja« z živimi slikami na zaslon, temveč z delom. Z delom, ki ga ima neskončno rada in s katerim papirju s potezami njej dragega svinčnika vdihne življenje. Je ilustratorka z izobrazbo akademske slikarke in na akademijo (ALU) je prišla kot preplašena miška. »Bila sem dober, a preplašen risar, ki je kot študent na akademiji poskušal v sebi najti veleslikarja. Pred profesorji so se mi prvo leto tresle hlače, nato pa mi je v drugem letniku počil film in s tem besom sem se na papirju dobro izrazila. Hkrati pa sem svetu priznala, da sem ilustratorka. Da uživam v kiču – v luštkanih stvareh,« se spominja Milanka, ki so ji tudi profesorji priznali, da je njena risba silno ilustrativna. Od teh prvih študijskih let pa do danes se še ni spopadla z ustvarjalno blokado. Morda k temu pripomore tudi plesanje egipčanskih plesov, ki se jim predaja dvakrat tedensko.
Z zanimivima likoma, Stričkom in Psičkom, govori o ljubezni med osamljenim upokojencem in majhnim psom ter o njiju načrtuje postavljivo, 3D- slikanico, k tej pa bi rada priložila še kakovostnejšo risanko od te, ki jo lahko vidimo na omenjeni razstavi. Zgodba o Stričku in Psičku je zgodba o dobrem, o sodelovanju, pomoči ter prijateljstvu. O tem smo povprašali tudi Milanko.
- O dobrem. Kaj dobrega se vam je v zadnjem letu zgodilo?
Seveda moj sin. Čisti kliše. Ampak sem zelo zadovoljna, saj je krasen mali mož. Dobra je tudi tisoč in ena drobnarija, ki me razveseli vsak dan. Danes, recimo, da bo tole urico moj oče popazil na sina. Take stvari me razveselijo.
- Ste si materinstvo drugače predstavljali? Niti ne. Bila sem pripravljena, da bo zelo intenzivno. Sta mi pa prijatelja rekla, da sem zdaj v svojem ustvarjanju še intenzivnejša. Zgodil se je tudi odličen preskok v glavi: postala sem medvedka. Včasih me je lahko prizadela že neprijazna uradnica za okencem. Odkar sem mami, se ne dogaja, da bi me take banalne stvari spravljale iz tira. Kot da bi morala zaščititi svoj brlog. V zadnjem letu sem se prelevila v borko, pa čeprav nisem konfliktna oseba. Vendar nas življenjske situacije neprestano silijo v konflikte.
- O sodelovanju. S kom najraje sodelujete? Načeloma nimam favoritov, zato na to zelo težko odgovorim. Zelo rada sodelujem z Alanom Hraniteljem, ki bi ga težko označila za sodelavca, saj je bil najprej moj prijatelj. Z njim sodelujem pri ustvarjanju za kanadski Cirque de soleil, tako da spravljam njegove ideje na papir – torej rišem vse kostumske skice. Je zelo navdihujoč in neustrašen človek! Pod njegovim vplivom sem začela dojemati svet kot igrišče, na katerem si moraš zadajati cilje.
- O pomoči. Kdaj ste bili v svojem življenju najbolj pomoči potrebni? Lani, ko sem bila tik pred porodom in je mama doživela možgansko kap. A so se potem stvari dobro razpletle. Mami živi v domu starejših občanov in je zdaj zelo srečna, saj je spoznala nekega gospoda in se je zaljubila. Našla je srečo, ko jo je najmanj pričakovala.
- O prijateljstvu. Ste oseba, ki rada ohranja stara prijateljstva? Ja, še vedno prijateljujem celo s predšolskimi prijateljicami. Sicer sem zelo komunikativna in prijetno mi je, kadar sem obdana z ljudmi, tako da imam veliko kvalitetnih znanstev in prijateljstev, vendar je v najintimnejšem krogu prijateljev malo ljudi.
