Njegov recept za uspeh je rahlo nenavaden: pustil je šolo in visel v biljardnici, pa ga je slava kar sama poiskala. Eno reklamo za juho pozneje je bil že lokalna znamenitost in nekaj let zatem kralj. Najprej Elvis, kralj rocka, in potem Henrik. Osmi. Tisti Tudor, ki se je veliko poročal in ne najbolj nežno ločeval.
Za Jonathana pa lahko mirno rečemo, da ga je naplavila juhica.
Zelen, ko se stemni. »Zamislil sem si ga takega, kot bi bil jaz, če bi imel pri 28, 29 letih absolutno oblast,« pravi. »Nimam Henrikove postave, zato sem moral vse to ponotranjiti. Moral sem ustvariti neznansko močnega, mogočnega možakarja, ne da bi imel meter devetdeset in 150 kilogramov. Njegov razum je moral biti največji od vseh. Njegove ambicije največje od vseh. Njegova energija največja od vseh. In moral sem ga prikazati kot najnevarnejšega človeka na dvoru.« In še to je povedal: »Ne morem kar pogledati v ogledalo in videti Henrika. Videti moram svojo verzijo Henrika.«
Njegova verzija Henrika je s 177 centimetri tako rekoč za glavo manjša od izvirnika. Ampak še noben gledalec se ni pritožil. Očitno vedo, da Henrik (1491–1547), ki je zavladal po smrti starejšega brata tik pred svojim osemnajstim rojstnim dnem, ni bil vedno zelo debel, zelo rdečebrad starec, kakršnega poznamo s portretov. V mladosti je veljal za najlepšega princa krščanstva. In je zato Rhys Meyersova verzija Henrika Osmega več kot sprejemljiva. Morda ni najlepši princ krščanskega sveta, je pa dovolj čeden, da se večinoma povsem racionalnim ženskam včasih malo utrga. »Njegove oči so pri neki svetlobi modre, pri drugačni srebrne in zelene, ko se stemni,« trdi neka novinarka. No, upam, da ga kdaj ponoči srečam.
My way. Jonathana Michaela Francisa OKeeffa, tako so mu dali ime, ko se je (leta 1977) rodil v Dublinu, so krstili kmalu po rojstvu, ker je bil zelo bolehno dete. Prve mesece življenja je preživel v bolnišnici, odraščal pa je v Corku. Za njim so se rodili še trije bratje, in ko je imel tri leta, sta se oče in mama razšla. Potem sta si – po eni verziji – sinove kar počez razdelila, mama je vzela Jonathana in še enega brata, oče pa druga dva. Po drugi verziji je oče odšel solo in pustil mamo s štirimi fantiči. Nesporno pa vemo tole: pri hiši je bilo malo denarja, Jonathan je nekaj časa preživel celo v sirotišnici in se pri šestnajstih poslovil od šole. Mama je bila takrat zares divja, je povedal, a nazaj v šolo ga ni mogla spraviti. Jonathan si je našel službo pri nekem bogatem kmetu, ki je bil več kot le delodajalec. Moj gejevski oče ga je imenoval Jonathan, a je vedno vztrajal, da je bil njun samo odnos očeta in sina – tudi še po tem, ko so njegovega nadomestnega očeta v Maroku aretirali zaradi spolne zlorabe mladoletnika.
Jonathan je veliko časa preživel v biljardnici in tam ga je nekoč opazila agentka, ki je iskala nove obraze za film. Tiste vloge ni dobil, ampak ona mu je svetovala, naj vztraja. »Prišla je noter in rekla, ti si pa tak, kot da bi moral biti pri filmu. In jaz sem se strinjal z njo.« Igranje mu vsekakor ni bilo tuje: »Kot mulec sem veliko igral. Ne poklicno, samo toliko, da sem se izmotal iz težav.«
In potem je dobil prvo vlogo. Ne v filmu. V reklami za Knorrovo juhico. »Vsi so jo videli. Vsakič, ko sem šel po cesti, so vpili: Daj mi skledo juhe! Zaslužil sem 500 funtov in eno leto zadrege.«
Ampak prišle so tudi popolnoma nejušne vloge. Prvič so ga opazili v Michaelu Collinsu (1996) ob Liamu Neesonu. Režiser Neil Jordan je o prvem srečanju z mladim Ircem napisal: »Pride na avdicijo z vznemirljivo samozavestjo. Očitno zelo nadarjen.« Takrat se je že imenoval Rhys Meyers. Meyers je dekliški priimek njegove matere. Nobenih podatkov ni o tem, od kod je prišel Rhys. Bil je zapeljiv rocker v Žametnih nočeh (Velvet Goldmine, 1998). Ja, tudi peti zna, se je pokazalo. In bil je sanjav trener dekliške nogometne ekipe v Zadeni kot Beckham (Bend It Like Beckham, 2002). Takrat je veliko športno povsem nenadarjenih gledalk verjetno pomislilo, da bi se punca ob takem trenerju z veseljem lotila celo nogometa.
Tudi televizija je znala koristno izkoristiti številne talente modro-srebrno-zelenookega. Igral je v seriji Gormenghast (2000), pa svojega prvega kralja (Filipa v TV-filmu Lev pozimi, 2003) in Elvisa (2005) v istoimenski miniseriji in potem je bil samo še korak (in dve leti) do tretjega monarha, Henrika VIII. v Tudorjih (2007–).
In kot Elvis je bil priden sin. S svojim prvim velikim honorarjem je mami kupil hišo.
Ne verjemite vsega, kar slišite. Posebej pa ne njegove pogosto citirane izjave: »Nikoli ne bi hodil z igralko. V mojem življenju je prostora le za enega igralca, in ta sem jaz.« V resnici je hodil s kar nekaj igralkami, čeprav ga najpogosteje povezujejo z Reeno Hammer, ki ni igralka in o kateri je nekoč rekel: »Lepo je hoditi z nekom, ki je pametnejši od tebe. To je zelo seksi. Po mojem je najbolj erogena cona tisto, kar imaš nad rameni.«
A igralcu je težko vzdrževati stalno razmerje, vedno poudarja. »Že veliko počitnic sem rezerviral in storniral, in zato je zelo zelo težko imeti razmerje, kajti igralec se seli tako kot kriminalec: v hipu mora oditi. Če te v zadnjem trenutku pokliče Steven Spielberg ali Martin Scorsese in ti ponudi vlogo – bum, te že ni več. In zato se izogibam zakonu in otrokom, da sem lahko nomad, če hočem.«
Honorarjev ne zapravlja za drage avtomobile, raje jih nalaga v nepremičnine. Hiše ima že po vsem svetu. Na bleščečih zabavah ga redko opazijo. »Veste, zakaj se izogibam soju žarometov? Vedno se bojim, da bodo ljudje nekoč spoznali, da nimam pojma o svojem poklicu. Nimamo vsi tega občutka?« Čeprav je redko v tabloidih, pa se ne more izogniti pozornosti, kadar ga premaga njegova največja slabost: alkohol. Prvič je šel na zdravljenje leta 2005. Drugič leta 2007 – tisto leto mu je tudi pri komaj petdesetih umrla mama in zaradi pijanosti na letališču so ga aretirali na letališču. Lani je z odvajanjem poskušal tretjič, a nekaj mesecev pozneje so ga znova aretirali – spet je razgrajal na letališču. »Piti sem začel šele pri petindvajsetih,« je pojasnil. »Nikoli nisem pil vsak dan, kadar pa pijem, je hudo.«
A vsakič, ko pade, se pobere, si otepe prah in gre naprej, kajti kot je sam nekoč rekel: »Vedno bodo vzponi in padci, pomembno je vedeti, da si na svoji lepi poti, in ko si na njej, moraš vztrajati do konca in moraš se truditi, da te ni ničesar strah poskusiti, kajti kaj se ti pa lahko groznega zgodi?«
