Tone Vogrinec ne glede na leta, v katerih bi mnogi raje ob televizorju in prigrizkih spremljali ta športna dogajanja, in ne glede na to, da je preživel burna leta in prestopil številna polena, ki so mu jih metali pod noge in smuči, bolj kot karkoli drugega izžareva veselje. Tudi zaradi uspehov, o katerih se zdi, kakor da bi to zimo eksplodirali v slovenskih zimskih športih in ki so zagotovo najboljša od vseh dosedanjih popotnic na katere od olimpijskih iger.
Zimski športi nas to sezono iz dneva v dan nagrajujejo z uspehi. Mar to pomeni, da doživljamo ponovni razcvet slovenskih zimskih športov?
Če se ozrem na vseh devet olimpijskih iger, ki sem jih aktivno spremljal, in v bližnjo prihodnost – v Vancouver, lahko zatrdim, da še nikoli doslej nismo šli na to tekmovanje vseh tekmovanj s toliko tekmovalci, ki imajo realne možnosti, da se približajo medaljam. Namenoma pravim, da se približajo medaljam, ne da osvojijo medalje. No, med njimi je gotovo tudi nekaj takšnih, ki bodo nezadovoljni, če se bodo domov vrnili brez medalje. To velja predvsem za Petro Majdič.
Številni slovenski športniki so v samem svetovnem vrhu, vendar pa na olimpijskih igrah štejejo le medalje, mar ne?
Če se ozrem nazaj in če govoriva o olimpijskih uspehih, nihče od tistih, ki smo bili leta 1984 v Sarajevu, ne more pozabiti srebrne medalje Jureta Franka. Brez njegove medalje te olimpijske igre ne bi doživele tako pozitivnega odmeva in veselja. Žal se vedno znova dogaja, da se hitro pozabljajo tista mesta od četrtega do desetega, na katera se je uvrstila vrsta naših športnikov. Je pač tako, da so olimpijske igre boj za medalje in da vse druge uvrstitve javnosti tako rekoč sploh ne zanimajo. Kljub temu bom dal tudi na teh olimpijskih igrah velik poudarek na uvrstitve od četrtega do sedmega mesta. Pa tudi kakšno petnajsto mesto mladega športnika, od katerega ni moč pričakovati boja v svetovnem vrhu, bom posebej omenil in pohvalil, ker bo tudi to lep dosežek.
Več v Jani št. 5, 2.2.2010
