Vsega so krivi Estonci. Tam se je vse skupaj začelo in za najambicioznejšo prostovoljno akcijo so zaslužni štirje pobudniki: Toomas Trapido, Kadri Allikmäe, Rainer Nölvak in Tiina Urm. Najprej so svojo državo nameravali očistiti v treh letih, nato pa so se na sestanku ogreli za nemogoč Rainerjev predlog: naredimo to v enem dnevu! Zamisel je bila kljub svoji neverjetnosti tako privlačna, da so se vrgli v projekt. Pa ne brezglavo. K sodelovanju so pritegnili prijatelje, raznovrstne strokovnjake, in se dela lotili zelo profesionalno. Izračunali so, da bi vladi projekt vzel 3 leta in 22,5 milijona evrov, njim pa pol milijona in en sam dan. Estonijo je 3. maja 2008 očistilo več kot 50.000 ljudi v petih urah.
Da nam bo jasno, kakšne vrste ljudje so zakuhali to navdušujoče »zeleno gibanje«, ki je prestopilo meje in je pospešilo utrip tudi pri nas, naj omenim naprej Toomasa in Rainerja. Prvi je član tamkajšnje stranke zelenih in je potisnil voz naprej, Rainer, motor estonske akcije, pa je strašno aktiven človek, oseba z izredno energijo – sodeloval je na množici sestankov in poleg tega je sam označil kar 500 divjih odlagališč! Pred leti je bil lastnik komunikacijskega podjetja, po njegovi prodaji pa se preselil v Kalifornijo. Toda tam mu uživaško življenje ni prinašalo zadovoljstva. Vrnil se je in začel delati za projekt. Tiina je nekaj let delala v oddelku za stike z javnostjo pri estonski vladi, potem ji je bilo dovolj in se je z nahrbtnikom za dve leti odpravila po svetu. Ko se je vrnila, so jo takoj rekrutirali za projekt.
Estonske pobudnike je imela skupina desetih Slovencev priložnost spoznati na konferenci o tem projektu, kamor so slovenski pobudniki akcije odpotovali na lastne stroške. In prav nič se ne pritožujejo nad lažjo denarnico.
Ali se gremo zares? Gremo! Nara Petrovič, Petra in Janez Matos iz ožje vodstvene skupine projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu so v pogovoru za Jano navdušeno dejali, da se gibanje širi po svetu kot kužna bolezen. Podobno je uspelo v Latviji in Litvi, na čiščenje se pripravljajo na Portugalskem, v Romuniji in Srbiji. V Sloveniji se je začelo s kratkim filmom o uspeli estonski akciji, ki je zaokrožil po elektronski pošti in navdušil različne ljudi. Nekateri so samo zavzdihnili, kako lepo bi bilo, če bi to storili tudi pri nas, drugi pa so začeli zelo dejavno migati. Samo Petra ga je poslala na kar 200 elektronskih naslovov, od nekaterih njenih stikov je šlo še na 400 naslednjih naslovov. »Takrat sva bila ravno v Črni gori in dobivala sva po 100 elektronskih pisem na dan,« pripoveduje Janez, Petra pa s širokim nasmehom doda: »Ljudem sem samo povedala, da bomo mi tudi naredili enako kot Estonci, in vprašala, ali bi se kdo priključil. Ljudje so se začeli množično odzivati in sporočati, da bi tudi oni sodelovali! To je bilo noro!« Prav tako je film naokoli razposlal Nara, se povezal z Alešem Pevcem in prvi sestanek se je zgodil. »Zbralo se nas je 16 in uporabil sem tehniko world caffe ali kavarna svet, ki omogoča hitro možgansko nevihto – da se ideje zapišejo in takoj spravijo v prakso. Za zagon projekta je to izredno dobro, kajti ljudje ga sprejmejo za svojega in se čutijo del ekipe. Odgovorili smo na vprašanje: Ali se gremo zares? Gremo! Na sestanku čez 14 dni pa smo že resneje poprijeli za delo,« pravi Nara Petrovič, ki je bil v začetnih fazah oblikovanja skupine in njenih ciljev ključni mož.
Povezati najmanj 200.000 Slovencev. »Če pomislim na tisto obdobje v septembru, sploh ne vem, kako smo prišli tako daleč. Sami entuziasti, ki nismo čisto vedeli, kako vse zadano izpeljati. Vedeli smo, da moramo k projektu privabiti vse! Najprej smo oblikovali cilje – torej kaj želimo, kako in kdaj, zadali smo si osnovne naloge, oblikovali dopise,« opisuje zahtevno delo energična Petra Matos.
Cilj projekta je povezati 200.000 prebivalcev Slovenije, ki bodo v enem dnevu iz naše narave očistili več kot 20.000 ton komunalnih odpadkov.
Več v Jani, št. 7, 16. 2. 2010
